Tiskane izdaje
Težko bi rekli, da je dr. Angela Piskernik (1886 – 1967) v slovenski javnosti kaj posebej znano ime, čeprav bi si zaradi uspešnega delovanja na različnih strokovnih in družbenih področjih to vsekakor zaslužila. V strokovnih krogih je mogoče prebrati, da je najuglednejša koroška Slovenka (rodila se je v Lobniku nad Železno Kaplo), prva ženska z doktoratom iz naravoslovja na dunajski univerzi, po lastnih besedah pa v Sloveniji gotovo, in posledično prva naša sodobna znanstvenica, ugledna botaničarka (ugled si je utrdila z dvema izdajama menda še danes najbolj uporabnega Ključa za določanje cvetnic in praprotnic) in evropsko priznana prva naravovarstvenica.
V svojem življenju je morala večkrat dokazovati in dokazati svojo pokončno osebnost tako kot znanstvenica kot koroška Slovenka, ki se svojemu poreklu ni odrekla niti pred grožnjo s krematorijem v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Po svoji drži ima kar nekaj skupnega z drugo koroško žensko osebnostjo – Ljubo Prenner. Tudi sama je slišala marsikaj na svoj račun, med drugim »Pisker na glavo in jezik za zobe!«
Režiser Amir Muratović je svojo petdesetminutno dokumentarno oddajo o Angeli Piskernik zasnoval na pripovedih in spominih njenih sorodnikov (nekateri so po koroškem plebiscitu, v katerem se je Piskernikova močno angažirala, prestopili na nemško stran), nadaljevalcih njenega dela v Prirodoslovnem muzeju (v letih od 1945 do 1953 je bila ravnateljica) in varuhi narave (od 1953 do upokojitve leta 1963 je bila prva poklicna referentka za varstvo narave in med drugim že zasnovala Triglavski narodni park, ki je bil uresničen šele dve desetletji po njeni smrti) in raziskovalci njenega dela (izstopa Janez Stergar, avtor več razprav o njej in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, kateremu je Piskernikova podpredsedovala v letih po drugi svetovni vojni, ko je bil na predsedniškem mestu Prežihov Voranc).
Naslov oddaje Kuharski dnevnik dr. Angele Piskernik, ki ga je navdihnila knjiga receptov, ki jih je Piskernikova skrbno zapisovala v taborišču, je v današnjem času »splošnega kuharstva« v vseh medijih na prvi pogled sicer privlačen, a je po svoje tudi nekoliko zavajajoč, saj je oddaja v resnici veliko več kot to in spodbuja širše razmišljanje tako o Piskernikovi kot času, v katerem je živela. Dobra popestritev so tudi kratki posnetki iz dokumentarnega filma, ki ga je pred pol stoletja posnel Ernest Adamič.
