Ekrani v ogledalu: prenovljena kultura na nacionalki

Kdor je bil obsojen na nazasluženo kazen, da je moral dva poletna meseca spremljati nacionalko, se je do sitega nažrl ponavljanja oddaj v glavnem večernem terminu. Skoraj vsa lastna produkcija – razen sprotne informativne (in olimpijskih iger seveda) – je potekala v znamenju »znova«. Naj se vidi dragoceno minulo delo, ki je tu pa tam seglo celo desetletje nazaj! Vemo seveda, da je izvirna produkcija draga, nismo pa vedeli, da dva meseca na leto popolnoma počiva.

Toda ena izjema je vendarle bila, zaradi nje tisti »skoraj«. To je bila Poletna scena, nadaljevala se je tretje leto. Kdor je zaradi nje hotel pričakati enajsto večerno uro, mu ni bilo treba v posteljo v popolnoma razjarjenem stanju. Vsebine so odsevale vsakodnevna prizorišča iz vse države in kazale Slovenijo kot srečno kulturno destinacijo, tudi posredovane so bile dovolj lahkotno in privlačno. Svoje pove podatek, da je okrog štiridesetčlanska ekipa pripravila trideset ur programa. In kaže, da je prav iz tega reportažnega koncepta zraslo nekaj, kar lahko imamo za eno redkih dobrih novic, ki prihajajo s Kolodvorske v Ljubljani.

Dobra novica namreč je, da si je nacionalna televizija po petnajstih letih privoščila spremenjen koncept večerne Kulture. Vodile naj bi jo štiri izkušene novinarke. Meta Česnik, ki je verjetno najbližje literaturi, Teja Kunst, recimo, da je njen teren moderna umetnost, Andreji Kočar je blizu arhitektura in oblikovanje, Uršulo Ano Mrežar videvamo v povezavi z gledališčem. Njihove preostale afinitete smo morda spregledali, a za glasbo, film in dediščino za zdaj še ne bomo zaskrbljeni. Po prvih dveh večerih, v ponedeljek in torek, o novem konceptu seveda še ni mogoče reči zadnje besede, za zdaj lahko povemo, da je Kultura nekaj minut daljša, da je posameznim temam/dogodkom posvečeno več pozornosti in da je Meta Česnik prvi dve oddaji speljala rutinsko.

To je torej dobra novica. Slaba pa je, da sprememba ni prav globoka, pravzaprav gre le za nekoliko modificiran model dosedanjega magazinskega tipa oddaje. Po pravici povedano, že drugi večer se je zdel bližje stari Kulturi kot novi. Če bo šlo tako naprej, bo treba namesto modifikacije govoriti zgolj o redizajnu: spremenjen je studijski ambient, razpostavljeno nekakšno drobno pohištvo, okrog katerega motovili voditeljica, večino dela še zmeraj opravijo poročevalci s krajev dogodka.

Res, po zgolj dveh večerih ni treba biti preveč pameten, ampak priložnost izgubljena, če bo takšna ostala, ne vrne se nobena. A kaj bi pomenilo pograbiti spremembo, za katero je bil res skrajni čas? Na primer to, da bi se informacija o dogodku prepletla s kratko refleksijo, da bi v ta namen v studio vstopil tudi kakšen kritiški gost, da bi kvantiteto dogodkov preglasila fokusirana obravnava dveh ali treh najpomembnejših.

In še tole (kar seveda presega namen in okvir večernega dodatka k Odmevom): kultura na nacionalki že dolgo ne pozna polemično-mnenjskih oddaj (nekoč jih je imela), ki se sicer rade hitro sprevržejo v konverzacijske seanse, a če bi jih dobro pripravili (primerne kadrovske zaloge vsekakor obstajajo), bi bilo to bistveno več od vsakega redizajna.