Ekrani v ogledalu: Šeptalec psom

Vzgoja za ljudi in živali, kakor jo dnevno predstavlja vse bolj popularen Cesar Millan na National Geographic.

Objavljeno
30. maj 2012 16.36
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura
»Vaja, disciplina in ljubezen« je slogan, pod katerim Cesar Millan obdeluje problematične pse v oddaji Šepetalec psom. Oddajo so začeli snemati leta 2004 in je najbolj popularni produkt televizije National Geographic že vrsto let. Predvajajo jo v 80 državah na svetu (bila je tudi na sporedu hrvaške nacionalne televizije), v ZDA pa tedensko pred ekrane privabi enajst milijonov gledalcev. Vprašanje torej je, kaj je na Šepetalcu psom tako privlačnega, med drugim tudi za tiste, ki nikoli niso imeli svojega hišnega ljubljenčka.

Žanr oddaje ustreza resničnostnemu formatu. Cesar se namreč sooča z resničnimi psi resničnih lastnikov, ki svojega ljubljenčka ne znajo ukrotiti. Težave psov, ki jih v odpravlja, so zelo različnih tipov: od agresije, požrešnosti in nekontroliranega laježa do anoreksije ali prestrašenosti, pri čemer mu navadno (ne pa vedno) uspe »pozdraviti« ali vsaj ukrotiti človekovega najboljšega prijatelja. Premisliti velja, kaj torej to resničnostno oddajo ločuje od ostalih, ki danes tvorijo prevladujoč del programa komercialnih TV postaj.

Zdi se, da Šepetalec psom prepriča predvsem zaradi implicitne predpostavke, da na problematične pse prisotnost kamere ne vpliva, kar za kandidate in kandidatke za manekene, kuharje ipd. v drugih resničnostnih oddajah ne velja. V splošni predstavi se torej pes ne zna pretvarjati, svojega vedenja ne spreminja ali prilagaja dejstvu, da ga nekdo snema ali gleda. Zaradi podmene, da pes ne igra, je prepričljivejše tudi Cesarjevo početje, saj se na podlagi te teze vsakič znova sooči z realnim psom in mora za njegovo transformacijo tudi dejansko nekaj narediti.

Pri seriji je poleg tega vsaj dozdevnega elementa resnične resničnosti zanimiva prav Cesarjeva strategija. Pod sloganom »Vaja, disciplina, ljubezen« se v resnici skriva prepričanje, da mora človek v razmerju do psa zavzeti vlogo gospodarja. Pes je najbolj izgubljen in travmatiziran, če je v rokah nekoga, ki je neodločen, ki mu popušča, ki je nekonsistenten v svojem ravnanju. Z drugimi besedami: šele ko je človek psu gospodar, bo v njem lahko našel najboljšega prijatelja. Tako je zanimiva implicitna teza serije pač to, da zares problematični niso psi, ampak je problem v ljudeh. Neukročen cucek več pove o svojih lastnikih kot pa o samem sebi. Cesar je tam zato, da psa popelje na pravo pot, obenem pa so skupaj z njim (pre)vzgoje deležni tudi njegovi lastniki.

Opozoriti velja še na en element »rehabilitacije« psov. Cesar pogosto pse z najrazličnejšimi simptomi vzame iz njihovega domačega okolja in jih preseli med trop psov v svoj rahabilitacijski center. Ideja je, da druženje, socializacija z drugimi, »normalnimi« psi pomaga posamičnim kosmatincem. Psi so družabna bitja. Obnašanja se naučijo tudi iz zgledov iz lastnih vrst. Ko se pomirijo med svojimi, se lažje vrnejo k svojemu homo sapiensu.

Če gre verjeti oddaji, je Cesarjeva metoda, v kateri ne manjka ljubezni in sočutja do štirinožcev, nadvse in vsesplošno uspešna. Kot resničnostna oddaja pa prepriča predvsem z bolj ali manj implicitnimi sporočili o človeški živali.