Ekrani v ogledalu: Solze so premalo

Če je avtorica že hotela, da spoznamo drugo plat zgodbe, bi se morala bolj posvetiti aktualni obtožbi proti prevarantki v zvezi z zasebnim varstvom otrok.

Objavljeno
16. januar 2013 15.55
Posodobljeno
16. januar 2013 20.00
Tanja Cirman, Delo.si
Tanja Cirman, Delo.si

Da ima resnica najmanj dva obraza, se zaveda televizijska režiserka in scenaristka Maja Pavlin. S postavitvijo samostojne podjetnice Neire Rekić – v medijskem prostoru označene predvsem z etiketo prevarantke v zvezi z zasebnim varstvom otrok – pred filmski objektiv se ji ponudi demokratična možnost predstavitve njene zgodbe. Vsaj zdi se tako, ko nas uvodna špica provokativno nagovarja, ali smo pripravljeni slišati drugo stran zgodbe.

Namesto odgovorov nam režiserka servira izdatno porcijo emocionalne in mestoma solzne izpovedi (protagonistki se zasolzijo oči že po prvih petih minutah filma), v kateri nam Neira zaupa težke rane otroštva pa tudi mladostniškega odraščanja.

Z osupljivo mero odkritosti spregovori tudi o neprijetnem incidentu spolnega nadlegovanja s strani očeta, o nasilni prekinitvi nosečnosti in grenkih partnerskih izkušnjah. Njena protiutež je diametralno nasprotna, racionalna podoba sestre. Neira se nam izriše kot čustveno globoka in razočarana nad sistemom, njena pripoved je podkrepljena z igranim delom, kar še povečuje sočuten odziv gledalca, ko ga čez male zaslone nagovarja podoba dveh sestric v belih poletnih oblekicah.

Kot pika na i se na koncu dokumentarca naslika še zadnji udarec v nizu razočaranj nad državo, afera z vrtci. Ta je orisana zgolj kot državno onemogočanje posamezniku, da bi opravljal dobra dela, in ni več del zgodbe Rekićeve, temveč nam jo kot grobo dejstvo pojasni naratorkin glas.

Če je avtorica že hotela, da spoznamo tudi drugo plat, kot je vehementno zapisala na začetku filma, bi se morala bolj posvetiti aktualni obtožbi proti Neiri Rekić. Človek se ne more znebiti občutka, da je postavljen v vlogo gledalca, ki drži robčke in si briše solze.

Film morda že osvetljuje življenjsko ozadje Rekićeve, a trezno in racionalno dojemanje druge sestre, ki je bila ujeta v enak sistemski mehanizem, jasno slika predvsem to, da se ljudje na življenjske situacije različno odzivamo.

Pohvalno je sicer predstavljanje druge plati zgodbe socialno in družbeno odrinjenih posameznikov in skupin, ki se jih je Pavlinova lotila že v prejšnjih dokumentarnih izdelkih. Vendar empatija, ki jo iskrena in solzna pripoved zbuja pri gledalcu, ni dovolj za razumevanje ali morda celo odpuščanje.