Ekrani v ogledalu: V srcu teve postaje

Uredništvo je novi otrok ene osrednjih figur sodobne ameriške televizije, Aarona Sorkina, enega najbolj inovativnih avtorjev sodobne televizije.

Objavljeno
28. junij 2012 12.51
Denis Valič
Denis Valič
V zadnjih dveh letih smo lahko opazili, da nam »vzhodnoevropske« podružnice velikih ameriških televizijskih mrež in kabelskih postaj, kot sta Fox in HBO, nove serije ponudijo skoraj sočasno z »domačimi« televizijskimi premierami. Tako smo si lahko v torek zvečer, le dva dneva po ameriški premieri, na HBO ogledali prvo epizodo njihove nove velikokalibrske serije, Uredništva, ki nas popelje v srce (sicer fiktivne) televizijske postaje, v pisarne, kjer se pripravljajo televizijska poročila.

Uredništvo je novi otrok ene osrednjih figur sodobne ameriške televizije, Aarona Sorkina. Ta si je že konec devetdesetih let s serijama Sports Night (1998) in Zahodno krilo (The West Wing, 1999) pridobil status enega najbolj izvirnih in inovativnih avtorjev (kot scenarist in avtor idejnih zasnov) sodobne televizije, s scenarijema za filma Socialno omrežje (The Social Network, 2010) in Zmagovalec (Moneyball, 2011) pa se je dokončno uveljavil tudi znotraj hollywoodske filmske industrije. Predvidevamo lahko, da je prav to razlog, da so se pri HBO pri promociji serije odločili staviti predvsem na njegovo ime, čeprav v seriji sodelujejo tudi odlični igralci, kot sta Jeff Daniels v vlogi osrednjega lika, voditelja poročil Willa McAvoya, in Emily Mortimer v vlogi njegove izvršne producentke MacKenzie McHale ter vsaj še Gregg Mottola, režiser niza domiselnih »neodvisnih« komedij. Izpostavljanje Sorkina je lahko tudi dvorezen meč za nadaljnjo usodo serije, saj predvsem med ameriškimi kritiki ni malo takih, ki Sorkinu očitajo prazen in sterilen intelektualizem.

V prvo epizodo Uredništva nas uvede kratek prolog, v katerem sledimo javni debati med tremi novinarji in spraševalcem na neki ameriški univerzi. McAvoy je gledalcu predstavljen kot zmeren, strankarsko neopredeljen voditelj, ki svoj imidž gradi predvsem na poskusih ugajanja. Tudi tako, da nikoli ne zavzame jasnih stališč. Pa vendar je v njegovih pogosto ciničnih odgovorih zaznati nekakšno grenkobo, razočaranje. Ko mu glasno prerekanje med eksplicitno opredeljenima kolegoma že preseda in ga utruja, se zgodi nepredstavljivo: spraševalec ga s ponovitvijo vprašanja neke študentke, kaj Združene države opredeljuje za najboljšo med državami, tako sprovocira, da avditorij ne dobi le neposrednega odgovora, pač pa pravi izbruh razočaranega idealista, ki meni, da je že dolgo tega, odkar so Združene države izgubile primat v svetu, za to pa krivi predvsem sodobno novinarstvo, v katerem ne vidi orožja resnice, pač pa sredstvo družbene delitve in poneumljanja.

Po prvi epizodi je sicer težko predvideti, kaj nam bo ponudila celotna serija, toda njen začetek je vsekakor obetaven. V marsi­čem spominja celo na Sorkinovo najboljšo televizijsko stvaritev, Zahodno krilo, saj gledalcu že v prvi epizodi ponudi bogato in kompleksno pripoved, v kateri se prepletata intimno in kolektivno, dinamično dogajanje, ki se pred gledalcem odvija v vseskozi nadzorovanem ritmu, ter pogosto iskrive in duhovite dialoge.