Ena črna, na stotine brezmadežnih

18. 5. Saj veste, za dobro počutje, za (samo)zavest o brezmadežni belosti ovčic je najpripravneje, ako mednje kakšna črna zaide. Jezus, buljim ob primeru domnevne novinarke MHF. Še bolj zazevam, kako ob eni odpadnici ves ceh, seštevek na stotine posameznikov, kompaktno brezmadežen postane. Res ne vem, zakaj bi bili novinarji manjše barabe od policajev, ampak mhfjevk in mhfjev je na odmet in verjemite, po Večeru se večina dnevnikov (in tednikov) pozna. Hecno, kakemu drugemu novinarju, ki je svoje poslanstvo kriminaliziral do amena, so pa slavospeve o frikovstvu pod noge polagali.

29. 5. Moram si priznati, da nikoli in nikdar nisem zategnjeno pazil, kateri našitki krasijo moja telesna pokrivala. Toliko bolj me je presenetil pogled nase v zrcalcu, namreč: kratkorokavna lakostka, modre džins leviske, najki zgornji del trenirke, adidaske za civilno hojo, za povrh, je še kar frišno, heringtonka. Če ne bi bil naključno brez ta spodnjih hlač, bi morda dodal še klajnovega kalvina. A sem en čisto navaden snob ali kaj? Nak, razen angleške površnice in trenirke so vsi kosi na meni stari najmanj sedem let, pa še predhodnica najkice, rdeča adidaska z belimi črtami, je odslužila po desetletju vpijanja mojega švica. Sem pa pomislil, da se tele firmice samo meni razvpite zdijo.

4. 6. V živo sem videl nadvse slabovoljnega direktorja firme, kjer delavce grobo odpuščajo. Verjetno mu je vsled tega zelo težko pri srcu. Morda je imel pa le noht zatrgan.

5. 6. Ne dogodi se nam vsak dan, no, vsako leto, da vstopimo v hram z ložami. Danes na večer smo in glej, kako majhen je svet kulture. V razdelku desno od mene doktor, ki me je pred leti akupunktiral, sva se gledala, pa ne vzajemno prepoznala, levo od mene osnovnosošolec z družico in tudi dvema otrokoma, še bolj levo ena znana deklina, ki je bila nekoč v klopeh z mojo življenjsko sotekmovalko, v isti loži večni mladenič mojih let, sva davno tesno prijateljevala, vmes sem jaz zabredel v pisunstvo, on je postal direktor mega kulturne ustanove, očitno sem se tako predrugačil, da mi ni namenil prepoznave, spremljala ga je damica, ki se je spomnim iz srednje šole, da o tem, kako je na odru nastopila ena, iz teme pa jo je gledal drugi od treh komisionarjev talentiranega šova, ne tipkam.

7. 6. Gremo v štiri skozi oni podhod iz zvezdnega parka proti Maksiju, kar zagledam na tleh poobčeno valuto. Ducat metrov naprej gruča več deset brezdomnih, v vsevprečnem pregovarjanju. Osemletna dušica vztrepeta, kako bomo mimo od usode zanemarjenih prišli, jaz pa se radostim, češ ko me bo kdo za drobiž pocukal, mu bom odvrnil: »Tamle na tleh leži deset evrov.« Mimo smo prišli, še več, očitno so bili vsi polni keša. Ali pa siti. Ni mi pa na misel padlo, da bi vrednostni pravokot sam pobral.