Enako naprej

Kdor je upal, da bo nov energetski koncept prinesel varno prihodnost novim brezogljičnim tehnologijam, se je zmotil. Do leta 2020 se bomo odločili za novo nuklearko, Teš 6 bo delal do leta 2054, povečala se bo poraba plina, tudi iz domačega vira, saj bo treba zagotoviti elektriko za 66 odstotkov avtomobilov. Intenzivna usmeritev v obnovljive vire energije je namreč predraga in najbolj znižuje BDP, tega zvišuje le kombinacija čistih virov z jedrskimi.

Tako je mogoče brati osnutek koncepta, ki še ni pripravljen za javno obravnavo. Ko bo, se bo gotovo spet vnela žolčna razprava, s povsem nepredvidljivimi posledicami, saj so volitve zelo blizu. Prva težava je, da izbran scenarij ne prinaša znižanja emisij za več kot 80 odstotkov do leta 2050, kot zahteva pariški podnebni sporazum in tudi Evropska unija. Pravzaprav tudi prihodnost zaklepa v déjà vu sedanjih razmerij moči in v celoti pozablja na evropsko usmeritev, da dobijo uporabniki energije več pravic, tudi do združevanja v proizvodnji, shranjevanja in upravljanja energije.

Uporabniki to vse bolj razumejo, naložbe v prihranke se izplačajo. Po novem energetskem konceptu pa izolacija stavb in toplotne črpalke ne prinašajo želenega, prav tako ne tovor na železnici namesto na cestah. Kaj bo ta država spodbujala? Le električne avtomobile? Vodik bo očitno dobil priložnost šele takrat, ko bo resno začelo primanjkovati litija. Večji delež obnovljivih virov koncept prepušča dobri volji ljudi ob umeščanju v prostor, ne omeni pa virov, za katere ne bi bilo toliko nasprotovanja. Take so, denimo, manjše vetrnice ob avtocestah, male plavajoče hidroelektrarne ali elektrarne znotraj kanalizacije. Nove tehnologije pa še prihajajo.

Po večletnih razpravah bi pričakovali vsaj oceno vplivov različnih tehnologij na zdravje ljudi in okolja. A jih ni. Opuščanje fosilnih goriv bo tako prepuščeno zgolj ceni emisijskih kuponov. Je to osnova za drugačen razvoj?