Enakost

Ugotovitev, da je to, ali je zakon dober ali slab, odvisno od srca poročenih, ne od njihovega spola, je civilizacijski dosežek.

Objavljeno
27. junij 2013 21.00
Posodobljeno
27. junij 2013 21.00
US-JUSTICE-GAY-MARRIAGE
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
Chris je imel na prsih napis očka, Carl ati. Triletna Harper ni imela napisa, a ji ni bilo kaj dosti mar. Rahlo naveličana gneče pred znamenitim lokalom Stonewall Inn v New Yorku se je motovilila med njunimi nogami ter predvsem hrepenela po koščku pice. Vsi trije so družina, kar jim od srede priznava trinajst ameriških zveznih držav in zvezna vlada v Washingtonu. Ameriško vrhovno sodišče, ki ima podobno vlogo kot slovenski ustavni sodniki, je v zelo delavnem tednu objavilo zgodovinsko odločitev, da imajo poročeni istospolni pari popolnoma enake pravice kot poročeni heteroseksualci.

Ugotovitev, da je to, ali je zakon dober ali slab, odvisno od srca poročenih, ne pa od njihovega spola, je civilizacijski dosežek, ki se ga moramo Slovenci šele naučiti. Pred Stonewallom, kjer se je leta 1969 v znamenitih protestih rodilo gibanje proti poniževanju, ki ga doživlja ljubezen do istega spola, so se v sredo objemali številni pari. Ni šlo le za sodno zmago, v čustvenem popoldnevu so čutili, da je z njihovih ramen padlo še eno breme in so še korak bliže temu, da ne bodo več nemoralni, razuzdani, lahkoživi (kot so slovarji dolgo prevajali besedo gay), ampak le popestritev običajnega in vsakdanjega.

Vrhovno sodišče, na katerem ima trenutno večino sicer konservativna politična smer, je bilo previdno, in pravice do poroke ni razširilo na vse države ZDA, ampak je odločitev prepustilo vsaki zvezni državi. To pomeni, da bo predvsem konservativni ameriški jug potreboval še nekaj let, preden se bodo otresli biblijskih verig in zmogli preskok v moderno človečnost. Toda nasprotniki istospolne ljubezni zdaj povsem jasno vedo, da stojijo v bran nezadržnemu toku, da jih bo čas povozil, zgodovina pa zgnetla v obstransko motnjo z napačnimi idejami in trdim srcem.

Podobno kot velja za beli rasizem, včasih tako zakoreninjeno gibanje, da so morali državam na jugu odvzeti pravico do odločanja o lastnem volilnem procesu in jo predati v roke Washingtona. Zakon o volilni pravici, kot se imenuje omejitev, je eden od kronskih draguljev gibanja za državljanske pravice. Toda vrhovni sodniki so mu ta teden obrusili zobe, ko so sklenili, da zveznim državam in okrožjem ni treba več prositi za dovoljenje ameriškega pravosodnega ministrstva, če želijo spreminjati volilne zakonodaje.

Konservativna večina na sodišču je menila, da so se ZDA v skoraj petdesetih letih tako spremenile in da takšna skrb za manjšine ni več potrebna. V Teksasu so takoj oznanili, da bodo spremenili zakonodajo na način, ki bo udeležbo na volitvah otežil predvsem revni, neizobraženi in velikokrat pasivni temnopolti skupnosti. Toda tudi jezni beli možje ameriškega juga stojijo v toku, ki bo razžrl njihovo samopašno oblastnost.

Odločitve sodišča so se veselili v tednu, ko je smrtnost belopoltih Američanov prvič prevladala nad rodnostjo. Hkrati se temnopolto prebivalstvo zadnja leta s severa pospešeno seli nazaj na jug, ta je prizorišče izjemne demografske eksplozije latino skupnosti. To pomeni, da se bo morda »zmagovalcem« tega tedna kmalu kolcalo po zaščiti pravic manjšin.