Energetska neoptimizacija

Naglica ob želji po čimprejšnji zagotovitvi čimvečje količine v tistih časih redke dobrine – električne energije – je botrovala, da sta Slovenija in Hrvaška pri gradnji prvega bloka krške jedrske elektrarne pozabili na energetsko optimizacijo.

Ob savskem jezu tik ob Neku 1 tako še zdaj ni hidroelektrarne. Kljub zgolj tretjinskemu izkoristku toplote, ustvarjene v jedrski sredici pa z odpadno energijo že 32 let ogrevajo zgolj največji slovenski hudournik. Za največ tri stopinje Celzija. Če je toplote preveč, vključijo tri manjše hladilne bloke.

Energetska optimizacija, ki je vidna na primeru švicarske elektrarne Beznau, v slovenskem približku dobitna kombinacija poceni in ekološke toplote odteka proti Donavi.

A vendarle se premika. Podaljšanje obratovalne dobe Neka 1 za dvajset let je namreč Gen energijo leta 2012 spodbudila k ponovnemu razmisleku o souporabi odpadne toplote. Rezultati analiz so spodbudni, toda v dveh letih niso predramili še nikogar. Lokalne skupnosti čakajo, da dolgoročne pogodbe z dobavitelji plina postanejo irelevantne. Saj so tudi v Posavju ob vrhuncih toplote še ne dolgo tega gradili sistem za ogrevanje z energenti z drugega konca sveta. Država – polna bruseljskih besed o kogeneracijah – pa največjo med njimi sama izloči iz presoje, ki naj bi prepoznala potencial Slovenije. Še precej večji kot pri Neku 1 je ta, kar se tiče neizkoriščene toplote, pri morebitni gradnji Neka 2, kjer je predviden 160 metrov visok hladilni stolp.

A pred novimi analizami se bo Slovenija morala končno odločiti, v katero energetsko smer bo šla, jedrsko ali nejedrsko. Nato pa naj ne ponovi napake iz sedemdesetih let in naj izvede ustrezno energetsko optimizacijo. Vse do takrat se bosta Brežice in Krško, ki že od leta 1983 ležita vsak ob svoji temperaturi savske vode, ob zimah še naprej dušila v dimu lesa.