Eni in drugi enkrat za referendum, drugič proti

Ko si v opoziciji, gledaš na referendum drugače, kot takrat, ko si na oblasti.

Objavljeno
27. januar 2013 16.35
Posodobljeno
27. januar 2013 20.00
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika

Ali ima eden od ključnih vladnih strateških projektov, kot ga je pretekli teden po izstopu DL iz koalicije označil premier Janez Janša, še vedno zadostno politično podporo, bomo izvedeli v petek. Takrat bo namreč državni zbor odločal o tem, ali imajo spremembe referendumske ureditve na ustavni ravni dvetretjinsko poslansko podporo.

Z njimi na seji ustavne komisije v začetku januarja ni bilo težav, saj je začetek postopka dobil soglasno podporo. Vendar so zdaj razmere drugačne. Zaradi odločitve Virantove stranke, ki je že zapustila koalicijo, in napovedanih odhodov Desusa in SLS se politična razmerja določajo na novo. In ni mogoče z gotovostjo napovedati, kaj bo to pomenilo za nadaljnje projekte, vključno z referendumom.

Nujno je namreč spomniti, da so nekatere stranke že prej imele pomisleke glede njegove preureditve. Pa ne le opozicijska Pozitivna Slovenija, ampak tudi stranke, ki so tvorile nekdanjo koalicijo. Pravzaprav je bila samo DL tista, ki je kot predlagateljica ustavnih sprememb te seveda brezpogojno podpirala, in le še Desus je bil tisti, ki ji je pri tem bolj ali manj zvesto sledil.

Predlog drugačnega 90. člena ustave vsebuje tri pomembne spremembe: referendumska zahteva ostaja izključno 40.000 volivcem, referenduma med drugim ni mogoče razpisati o fiskalnih zakonih in določen je kvorum za veljavnost referenduma. In glede teh treh točk bo politika v prihodnjih dneh – izhajajoč iz novih okoliščin – tehtala, na kaj se ji splača pristati.

Eden od prvih premislekov zagotovo bo, ali so se stranke, ki se bodo lahko v kratkem znašle v opoziciji – če pride do predčasnih volitev ali kakšnega drugega razpleta –, še vedno pripravljene odpovedati pravici, da zahtevajo referendum. Ta po veljavni ureditvi pripada tudi tridesetim poslancem, po predloženi novi ureditvi pa nič več. In če se spomnimo, da je bil referendum orodje takratne opozicije, ki je z blokado reform tudi pripomogla k padcu Pahorjeve vlade, se lahko vprašamo, ali se bo nova opozicija, kakršna koli že bo, temu mehanizmu že zdaj odpovedala. Poznavajoč domet političnih razmišljanj, dvomimo.

Druga preizkušnja je povezana z vsebino zakonov, ki naj ne bi sodili na referendum. Stroka opozarja, da lahko prepoved odločanja o davčnih zakonih in drugih obveznih dajatvah zajema 39 zakonov. Čemu torej že vnaprej omejiti pravico do referenduma – še posebej ob zadnji odločitvi ustavnega sodišča o slabi banki in holdingu –, če ta za večino zakonov z javnofinančnimi posledicami že zdaj očitno ni mogoč? In končno kvorum. Ne glede na to, ali bi šlo za potrditveni ali zavrnitveni referendum (k zadnjemu se nagiba stroka), bo razrešitev dileme glede praga legitimnosti za njegovo veljavnost izključno politična, ozko strankarska presoja.

Predvidevamo, da bo izhodni scenarij takšen. Parlamentarne stranke bodo glede na to, da gre za začetek ustavnorevizijskega postopka, dale zeleno luč. Do druge faze je namreč še dolga pot. Na njej bo treba povsem jasno tudi s strokovnega stališča zapisati, kakšne so referendumske omejitve. Pomembni bodo detajli. In dvomimo, da bo dovolj časa in politične razsodnosti, da bo do razmisleka o njih sploh prišlo.