Epilog komisarske zgodbe

Nekdanja premierka Alenka Bratušek je bila po razsodbi vrhovnega sodišča videti zadovoljna, saj je v celoti potrdilo sodbo upravnega sodišča, da so ji bile v postopku KPK kratene z ustavo zajamčene procesne pravice. Gre seveda za zgodbo o kandidaturi za evropsko komisarko, kjer se je po slabem nastopu na zaslišanju umaknila.

A sodba sodišča govori o pravno-procesnih težavah postopka proti njej, ne o vsebinskih vidikih, ki so ključni za razumevanje komisarske zgodbe. Alenka Bratušek je s sodbo dobila pravno zadoščenje, vendar jo je po drugi strani doletela huda politična kazen s padcem ugleda in zaupanja, kar pri politiku pomeni tudi konec. Bratuškova zdaj kaže s prstom na KPK, a vzroke za svoj fiasko bo morala iskati pri sebi, ne pri drugih. Predsednik KPK Boris Štefanec je v tej zgodbi le pristavil piskrček, računajoč na dobiček.

Danes Bratuškova, upajoč na spomin zlate ribice, pravi, da je bila v komisarski zgodbi zgolj žrtev politične in medijske gonje, »da ni bilo nobene kršitve, nobenega konflikta interesov, zgolj politična diskreditacija«. Skratka, da je povsem nedolžna in čista kot solza. To v njenem primeru drži le deloma, bistvene težave pa, tako kot mnogi politiki, pač ne bo hotela nikoli priznati.

Ker pri sestavljanju evropske komisije ni jasnih pravnih pravil, so odločitve praviloma prepuščene predsednikom vlad. Ker ni jasnih pravil, nastopijo politična načela in politična kultura predsednika vlade. Pri izboru komisarskega kandidata gre za izrazito politično dejanje, zato je absurdno govoriti, da je bila tedanja predsednica vlade Bratuškova v konfliktu interesov, saj politiki odločajo o političnih funkcijah, o tem ne bi smelo biti dvoma.

Se pa postavlja vprašanje, kako politično zapletene primere v politično negotovih razmerah uspešno izpeljati, ne da bi pri tem gledali zgolj na svoj interes. In to je jedro problema. Bratuškova je kot predsednica vlade in predsednica stranke, ki ji je uspel preboj v parlament, ravnala neodgovorno, sebično in politično nespametno, saj je imela pred seboj le kratkoročni cilj, zadovoljiti osebno željo (kar ni sporno), spregledala pa je državnega in vse druge interese skupaj z interesi mnogih članov njene stranke, ki so s prestopom na njeno stran v bitki z Zoranom Jankovićem tvegali veliko. Zato v njenem primeru ni šlo za kolizijo interesov v korupcijskem smislu, ampak za etično sporno in politično nespametno potezo z dolgoročnimi posledicami.

Zakaj je Štefanec izkoristil val medijske in politične gonje proti Bratuškovi, ni čisto jasno. Zdaj vemo, da je pri tem storil vrsto pravnih in procesnih napak, zato bi se moral zamisliti. Še zlasti če je izbral ta primer iz populističnih razlogov in želje po dvigovanju svojega ugleda, potem ko se je pokazalo, da je začela KPK pod njegovim vodstvom izgubljati podporo v javnosti. Štefanec bi se moral nad sodbo sodišča resno zamisliti in premisliti, kaj mu je storiti. K temu je toliko bolj zavezan, ker se KPK zaradi njegovega vodenja srečuje z vrsto problemi. Če tega ni zmožen sam, bi moral o vseh vidikih fiaska premisliti tisti, ki ga je izbral in imenoval na ta položaj.