Tiskane izdaje
Recep Tayyip Erdoğan, ta novi kalif, kot mu pravijo nekateri oboževalci, je z volilnim pokrom precej tvegal – in dobil. Njegova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) ima po (izsiljenih) ponovljenih volitvah znova absolutno večino v parlamentu. To pomeni, da bo zdaj vendarle lahko sama sestavila vlado. »Kradejo, ubijajo, pa kljub temu zmagujejo,« je presenetljiv volilni razplet z grenkobo pospremil upokojeni kurdski učitelj. Erdoğan je Kurde poskušal na vsak način izriniti iz parlamenta, a mu umazana igra ni uspela. Prokurdska HDP je namreč znova preskočila (pre)visok desetodstotni volilni prag in mu s tem vsaj deloma pokvarila slavje.
V Erdoğanovem taboru trdijo, da so volivci tokrat izbrali stabilnost. Kakšno stabilnost? Turčija je namreč že lep čas stisnjena med kladivo in nakovalo vojn v soseščini, ki so bržkone za vselej pokopale doktrino »nič problemov s sosedi«. V državi divja nova vojna proti Kurdom. Mnogi novinarji so v zaporih. Svoboda zbiranja je po drami v parku Gezi močno omejena. Turčija, ta neverjetna sinteza kulturnega konservatizma, islama in neoliberalnega kapitalizma, postaja plen enega samega politika. Demokracijo bridko izpodriva nov proces: erdoğanizacija Turčije. Zdajšnji predsednik sanja o popolni oblasti. Absolutna zmaga AKP na ponovljenih volitvah mu na široko odpira pot do tega cilja.
Evropska unija je v zadnjem desetletju preveč zanemarjala Turčijo in ji grobo zapirala vrata v Bruselj. Ta v zadnjih letih celo svojih ljudi ni pošiljal v Ankaro. A Turčija bi lahko bila pomembna dodana vrednost Uniji. To v Bruslju spoznavajo šele zdaj, ko begunci množično trkajo na evropska vrata. Kaos na Bližnjem vzhodu, ki beli lase tudi uradni Ankari, bi zato lahko bil priložnost za nov začetek. Za obnovitev pogajanj o turškem približevanju Evropi. Toda vprašanje je, ali bo vse bolj samovšečni Erdoğan zdaj sploh še pripravljen na resnejši dialog z Evropo.
