Erdoganizacija Turčije

Recep Tayyip Erdoğan je politični fenomen brez primere. Kot fantič je prodajal limonado na ulicah ob Bosporju, kasneje je igral nogomet in končal menedžment na istanbulski univerzi. Pred dvajsetimi leti je prvič odločneje vstopil v politiko. Leta 1994 je namreč postal župan Istanbula, velemesta, kjer se pretaka skoraj tretjina vsega turškega kapitala. Enajst let je bil premier. Včeraj pa se je zavihtel še stopnico višje. Postal je dvanajsti predsednik Turčije, a prvi, izvoljen na neposrednih volitvah. Očitno je, da Erdoğan natanko ve, kaj hoče. Na nedavnem nogometnem šovu zvezd je, denimo, simbolično nosil majico s številko 12 in s tem jasno nakazal, kam meri ...

Kot premieru mu je uspel korak, ki ga do zdaj ni zmogel še noben njegov predhodnik. Utišal je vojsko in jo najbrž za vedno potisnil v kot. Vojska je bila dolga leta glavni politični arbiter v državi. To je dokazala s štirimi prevrati, ki so se vedno zgodili takrat, ko so generali menili, da je politični voz preveč zavil iz smeri, ki jo je določil Kemal Atatürk. Prav vojska je, denimo, poskrbela, da je leta 1997, v pravem postmodernem udaru, padel Necmettin Erbakan, Erdoğanov vzornik in predsednik prve islamistično obarvane turške vlade dotlej.

A zdi se, da ga je prav ta politična zmaga nad generali (ne)hote potisnila v položaj, ko je sam začel odločati o vsem. In tako sam postal avtokrat. Najbolj dramatično je to dokazal lani, med brutalnim obračunom s protestniki iz parka Gezi. Z uporabo sile je postal tiran, svari demokratična javnost. In pri tem ni daleč od resnice. Njegova vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj namreč neusmiljeno uničuje opozicijo. In erdoganizira državo. Tudi ko gre za svobodo tiska in svobodo zbiranja. Turčija je v zadnjih letih pristala skoraj na dnu tovrstnih svetovnih lestvic. Nekako skupaj z Rusijo, s katero ima Erdoğan v političnem kontekstu v bistvu kar veliko skupnega.

Že pred volitvami je napovedal, da bo center moči iz vlade preselil v predsedniško palačo Çankaya. To pomeni, da bo vsa politična moč v državi, podobno kot v Moskvi, poslej skoncentrirana v rokah enega politika. Ta bo odločal o vsem. Tudi o sklepih vlade, kjer bodo sedeli samo še njegovi lojalisti. In še naprej bo držal roko tudi nad stranko AKP, ki je kot predsednik države ne sme več voditi, a jo bo prav s tega položaja prihodnje leto poskušal pripeljati do nove zmage na parlamentarnih volitvah.

A zmage so eno, realnost pa nekaj popolnoma drugega. Erdoğanov predsedniški mandat ne bo preprost. Na turških mejah vlada kaos, predvsem v Siriji in Iraku. Zaradi vojn v soseščini padata gospodarska rast in izvoz (Irak je, denimo, drugi največji gospodarski partner Ankare). Krepi se korupcija. Kurdski problem, zaradi katerega je v preteklih treh desetletjih življenje izgubilo 40.000 ljudi, še vedno ni rešen. Problemov je v Turčiji – tem političnem fenomenu, v katerem gre za nekakšno sintezo kulturne konservativnosti, islama, kapitalizma in posvetne, liberalne demokracije – zelo veliko. Zato volitve za Erdoğana v bistvu niso bile pravi izziv. Pravi izzivi ga čakajo šele po selitvi v predsedniško palačo Çankaya.