Etika – obvezna smer

Slovenija je te dni na samem vrhu slovenskega gospodarstva razglasila jasno usmeritev, namreč, da se njeno gospodarstvo zavezuje poštenemu in etičnemu delovanju. To je – kot obvezno smer – s podpisom smernic korporativne integritete takoj nakazalo tudi 25 večjih slovenskih družb. Kar je seveda pohvale vredno, a z opombo: vsaj desetletje prepozno.

Kajti če bi smernice korporativne integritete dobili prej, se nam morda ne bi »zgodil« zdaj že bivši gospodarski minister Jožef Petrovič, ki je še prejšnji torek ob podpisu teh smernic na Brdu navdušeno ploskal (kakor si predstavljamo) in je potem že v petek proti večeru odstopil z ministrskega položaja. Ker je še kot direktor podpisoval pogodbe, s katerimi naj bi podjetja (tudi DZS, kjer je sam deloval), kakor kažejo dozdajšnje preiskave, oškodovala državo za nekaj milijonov. In sploh, če bi našim podjetjem »vladale« smernice poštenega delovanja, bi morda vsi Šroti, Bavčarji, Kordeži, Zidarji, Črnigoji in drugi znanci iz tedenskih policijskih preiskav povsod po državi in drugi, ki so še potuhnjeni, ali na begu ali menda bolni, ravnali drugače. Ali pa bi jih, tudi zato, ker podpisanih zavez za pošteno in etično delovanje ne bi upoštevali, prej ulovili.

Že v začetku leta 2011 je takratni predsednik države Danilo Türk gostil na Ljubljanskem gradu konferenco o poštenosti, ki naj bi zagnala projekt, imenovan Deklaracija o poštenem poslovanju, ki bi se ji podjetja seveda lahko zavezala. Goran Klemenčič, takrat predsednik komisije za preprečevanje korupcije (aktualni pravosodni minister), je na tej grajski konferenci opozarjal: v Sloveniji imamo instrumente za pregon korupcije, vprašanje je, zakaj se jih ne uporablja. Podjetja se je nagovarjalo, naj kot znak spoštovanja omenjene deklaracije v svoje pogodbe vnesejo zahteve o poštenem poslovanju in v posle, ki presegajo deset tisoč evrov, vključijo protikorupcijsko klavzulo. Lahko si predstavljamo, da velike gneče pri podpisovanju takšnih konkretnih zavez ni bilo.

Kljub temu prizadevanj za to, da bi v etično in moralno pustošenje, ki se je razraščalo na vseh ravneh, tudi ali zlasti v gospodarstvu, vendarle posegli z dobrimi zgledi in izhodi, ni bilo malo. Pozno, a vendarle se je v razčiščevanje vključilo častno razsodišče Združenja Manager, kjer zdaj trdijo, da se etična drža podjetjem preprosto izplača, saj občutno zvišuje donosnost. Ko so junija lani na ekonomski fakulteti podpisali temelje za pripravo aktualnih smernic, je ekonomist dr. Jože Damjan dejal, da bi morale postati te zaveze poštenemu delovanju nekakšen obvezni ISO standard, ki ga podjetja morajo izpolnjevati. A še letos spomladi, ko so na združenju nadzornikov sprejeli prenovljeni kodeks profesionalne etike, je zdajšnji predsednik vlade dr. Miro Cerar med drugim dejal, da je »v vodilnih sferah premalo etike, te pogosto blokirajo izvajanje pravne države, zato smo postali družba laži in kraj«.

Etika – obvezna smer, je morda s podpisom smernic še bolj jasna. Od nas vseh, od družbe kot celote, je odvisno, koliko se bomo te smeri držali.