Tiskane izdaje
Le malokdo si predstavlja razsežnosti današnjega podviga Aleksandra Čeferina v predmestju Aten. Ne gre za to, da bo 48-letnik iz naselja s 7000 prebivalci prevzel vodenje ene najvplivnejših športno-političnih organizacij na svetu. Prav tako ne gre le za to, da bo de iure postal deveti predsednik v 62-letni zgodovini zveze evropskih nogometnih združenj (Uefa), de facto pa bo vendarle nasledil šestega predsednika, enega najboljših asov v zgodovini čudovite igre z žogo Michela Platinija. Prav tako ne gre za to, da bo Čeferin ob Ženevskem jezeru lahko bistveno ozaljšal svoj pravniški življenjepis. Sploh ne: v državi, v kateri je Slovenec Slovencu pogosto Slovenka, najuspešnejšim odvetnikom gotovo nikdar ne bo zmanjkalo dela.
Močnejše sporočilo prinaša način, kako se je do zdaj »neznani« kandidat iz malo znanega in nogometno skoraj nepomembnega okolja zavihtel na vrh organizacije, ki na leto ustvari povprečno 2,5 milijarde evrov prihodkov, njen neformalni vpliv pa je večji od večine držav na stari celini. Čeferin je skoraj plebiscitarno poenotil delegate od Portugalske do Kazahstana, torej do države, ki je na meji z oddaljeno Kitajsko, od Skandinavije do Izraela. Zanj so se postavili majhni in veliki, revni in bogati, rdeči in beli.
Prvi je za isto mizo uspešno posadil predstavnike Kosova in Srbije, Rusije in Gruzije, Turčije in Armenije, jim predstavil odličen projekt in dobil njihov glas. Še noben politični voditelj ni omenjenim parom držav tako uspešno predstavil skupnega cilja, kot je to uspelo prav Aleksandru Čeferinu. To je njegov največji dosežek, to je zgodovinsko sporočilo nekdanjega predsednika Nogometne zveze Slovenije številnim neambicioznim rojakom, svetovni skupnosti in predvsem Evropski uniji.
