Tiskane izdaje
Še štirje meseci niso minili, odkar je v posvečenem delu večnega Rima prevzel vajeti v roke papež Bergoglio, Argentinec italijanskih korenin, Italijan, ki je videl in okusil svet tudi kako drugače kakor izza obzidja, iz imenitnih palač. Ozračje se je zelo spremenilo, ljudje spet prihajajo na trg pred baziliko svetega Petra. Papež Ratzinger ga je sicer izpraznil, učenjak je, preprostim vernikom se je težko približal. Prav njemu, ki je odstopil, pa Frančišek izreka priznanje za pogum in iskrenost. Dva papeža sta naenkrat v Rimu, pa prejšnji ni odrinjen v pozabo, kakor so vsi pričakovali. Stari in novi sta skupaj napisala encikliko, ki bo objavljena v teh dneh.
Toliko je v zadnjem času romarjev v Rimu kot še nikoli do zdaj, tudi v času rajnkega poljskega papeža ne, ki ga bodo zdaj zdaj naredili za svetnika in privabili na trg še več ljudi. Dodali bodo, tako je odločil papež in tako bodo postopke izvedle pristojne komisije po vseh pravilih, še Dobrega papeža, Janeza XXIII., tistega, ki je sprožil pozneje kar malo odrinjeni drugi vatikanski koncil.
Ljudje na trgu kar zadrhtijo, ko jim papež Frančišek v sredo vošči dober dan ali v nedeljo opoldne zaželi dober tek. Navdušeni so, ker hoče očistiti nesnago in se vrniti h koreninam. Tudi svojo Latinsko Ameriko vrača pod okrilje svoje Cerkve. Predhodnika sta predvsem s prepovedjo teologije osvoboditve poskrbela za neverjeten osip vernikov in za odhajanje ljudi v sekte, ki so se razrasle v prave cerkve.
Za prvo papeško potovanje si je Frančišek za prihodnji teden izbral italijanski otoček Lampeduso v Sredozemlju, zelo blizu tunizijske obale. Dvajset tisoč revežev iz Afrike in Azije je zadnja leta končalo v valovih, ko so hoteli pristati v Indiji Koromandiji, obljubljeni Evropi. Morebitnim reševalcem se rado zgodi, da jih obtožijo ilegalnega prevažanja potnikov, zato zadnje čase raje pogledajo stran, brodolomce pustijo v vodi. Papeževa pot na Lampeduso je huda kritika evropske politike. S politiki, z italijanskimi oblastniki, se na otočku sploh ne namerava srečati. Venec bo vrgel v valove, maševal bo za reveže, ki prihajajo, in za domače reveže, ki so jim prišleki uničili edini dohodek, odgnali so turiste.
Pravo renesanso doživljajo stare apostolske palače. Možje, ki so tam službovali dolga leta in so se zdeli nedotakljivi v svoji skrivnostni in vsemogočni rimski kuriji, se – tako je slišati glas med ljudstvom in tako potožijo tudi nekateri izmed njih – ne počutijo prav lagodno. Ves svoj vek že razglašajo evangelij, ko se jim evangelij v živo pojavi v konkretnem življenju, pa jim ni lahko. Njihov vrhovni šef se ne skriva za visoko donečimi besedami, ne mara hinavščine, naravnost pove, kar misli, noče stanovati v papeških sobanah, obeduje s svojimi sodelavci, mašuje zaposlenim v majhni kapeli, sporoča svoja odkritja in poskrbi, da njegove misli najdejo pot v javnost. Kar naenkrat ni več greh povedati, da je bilo skrite preveč umazanije. Nasprotno, celo bančne tajne niso več dovoljene. Po aretaciji glavnega računovodje, ki je čez »božjo banko« vneto pral denar, so ta teden odkrili že trinajst podobnih podvigov. Preiskave o pedofilskih zločinih in prikrivanju hudodelcev se začenjajo znova, prejšnja akcija se je menda preveč razvodenela. Papež Frančišek ne dovoli, da bi na Cerkvi ostali madeži, čeprav ve, da bo stare težko sprati z imenitnih pročelij.
Nobena velika glava še ni padla v apostolskih palačah, čeprav je marsikdo prepričan, da že čakajo na tnalu. Kdo ve, morda bodo operacijo izvedli tako, kakor bi bilo občestvu za obzidjem še najbolj prav. Da ne bi bilo videti ne rabljev in ne krvi.
