Slovenska ekonomija je letos, po izgubljenem desetletju, končno presegla raven iz leta 2008. Sočasno smo zdaj tudi državljani, devet let po začetku gospodarske in finančne krize, najbolj optimistični v zadnjih 20 letih. Vsaj tako ugotavlja državna statistika.
Letošnja skoraj petodstotna gospodarska rast, gnana zlasti z izvozom, po eni strani meji na čudež, ki si ga pred štirimi, petimi leti nihče ni mogel niti zamisliti. Res pa večina te tigrovske rasti ne občuti v svojih denarnicah: povprečna plača se je v zadnjem letu realno povišala le za rdečega evrskega desetaka, kar je na ravni statistične napake. Ob tem dve tretjini zaposlenih ne dobita niti povprečne neto plače, ki komaj presega tisoč evrov. Do tod so torej vzroki za aktualni optimizem videti precej medli.
Precej bolj otipljivi in spodbudni so drugi podatki: zaposlitev ima zdaj 25.000 ljudi več kot lani, naši izvozniki pa imajo polne knjige naročil. Kar pomeni, da so tam delovna mesta za kar nekaj časa varna in iskana. Skupaj imamo v Sloveniji že skoraj 200.000 podjetij, ki ustvarijo 30 milijard evrov dodane vrednosti in 6,5 milijarde evrov letnega dobička – vse te številke so res spoštovanja vredne, še posebej če upoštevamo boleče izkušnje nedavne recesije.
Po razvitosti in kupni moči še krepko zaostajamo za evropskim povprečjem, kar pomeni, da pretekle vlade in ekonomske politike niso opravile domače naloge. Razsežnost suhoparnega podatka, da pod pragom tveganja revščine živi kar 280.000 ljudi, postane precej laže predstavljiva s primerjavo, da gre za revno množico, po številu ekvivalentno vsem prebivalcem Ljubljane ...
Življenjski standard in blaginja se pri nas zadnja leta vendarle višata, čeprav za marsikoga prepočasi, pri čemer statistika marsikaj vsegliharsko prikrije. In še to: vse tudi ni v denarju in materializmu. Statistiki namreč poudarjajo, da »kakovostno življenje« za ljudi pomeni predvsem dobre medosebne odnose.