Evropa na razpotju

Evropejci bi morali biti pravzaprav ponosni, da toliko ljudi občuduje naš gospodarski in politični sistem, saj so milijoni za prihod k nam pripravljeni tvegati vse, celo svoja življenja. Še pred nekaj leti je vsaj evrsko območje veljalo za poraženca, celotna stara celina pa se je bala gospodarskega nazadovanja in staranja prebivalstva.

Te krize še vedno niso rešene, a se je medtem položaj drugod po svetu tako poslabšal, zato so vsaj najrazvitejše evropske države za milijone obljubljena dežela. Še julija je kanclerka Angela Merkel jokajoči palestinski deklici dejala, da vsi, ki to želijo, pač ne morejo priti v Nemčijo, konec avgusta je v strahu pred nasilnimi obračuni z begunci sredi Evrope poslušala »človekoljubni imperativ« in skupaj s svojim avstrijskim kolegom Wernerjem Faymannom odprla meje.

Avstrijski socialdemokrat si je medtem premislil, kar ni čudno, če vemo, da so skrajno nacionalistični Svobodnjaki po raziskavah javnega mnenja že najmočnejša politična sila v državi. Tudi nemška krščanska demokratka se mora bati vzpona Alternative za Nemčijo, a vsaj za zdaj še vztraja pri svoji viziji združene in človekoljubne Evrope.

Mnogi se s tem ne strinjajo in Evropa je zdaj pred morda najhujšim varnostnim in političnim izzivom po drugi svetovni vojni. Velike množice iz drugih verstev, kultur in navad prinašajo velika družbena trenja in tudi velika varnostna tveganja, že zdaj pa je mogoče napovedovati, da samo postavljanje zidov ne bo zadostovalo, čeprav je prav to kanclerki dalo nekaj predaha za iskanje »evropske rešitve« s Turčijo. Nemški ekonomist Carl Christian von Weizsäcker veliko težavo demokratičnega in ekonomsko privlačnega sveta imenuje »stoletno nižanje stroškov preseljevanja«: potovanja so vse cenejša, prav tako informacije, tihotapci z ljudmi pa vse bolj profesionalni. Medtem ko balkanska pot velja za vse bolj zaprto, se begunski val menda že preusmerja in zidove pravkar načrtujejo baltske države.

Ne pomaga, da je avtokratskim voditeljem v naši soseščini trn v peti prav evropska blaginja in samozavest, islamski fanatiki pa za svoja cilja razglašajo celo Španijo in Italijo. Z vse bolj vase usmerjenimi ZDA se Evropejci morda še ne zavedamo, kako ranljivi smo, čas je za jasno prepoznanje razmer in akcijo. Celo dogovor s Turčijo, če se bo posrečil, ne bo dovolj. Čeprav še sama ni prepričana o gospodarskih receptih, bi morala Evropa nekako pomagati pri razvoju držav, v katerih zdaj milijoni sedijo na potovalnih kovčkih, svoje vrednote pa mora zavarovati ves tako imenovani Zahod. Tistim, ki v kaosu vidijo svojo priložnost, se je treba upreti.

Živimo v času, ki neznansko veliko obljublja vsem: nove tehnologije in komunikacije so že spremenile svet, s samovozečimi avtomobili, robotiko in drugim pa se napovedujejo še večje spremembe v organizaciji dela in življenja, opazujemo lahko gigantske korake v boju proti najhujšim boleznim. Enaindvajseto stoletje kliče, a bo treba najprej opraviti z žalostnimi ostanki prejšnjih.