Evropa na ulicah liberalizma

Pridiganje, da bo po večletnem odrekanju prišla blaginja, je postalo neprepričljivo.

Objavljeno
14. november 2012 19.42
Posodobljeno
14. november 2012 20.00
TOPSHOTS-FRANCE-FINANCE-PUBLIC-DEBT-EUROPE-PROTEST-STRIKE
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Stopnja brezposelnosti je v območju evra z dvanajstimi odstotki dosegla rekordno raven, gospodarska rast bo znašala 0,1 odstotka. Za obema suhoparnima podatkoma iz napovedi evropske komisije za leto 2013 se skrivajo katastrofalne razmere v kriznih državah. Recept Bruslja je videti preprost: Evropa mora povezati solidno finančno politiko s strukturnimi reformami, da si bo zagotovila trajno rast in zmanjšanje brezposelnosti. Krasni novi svet?

Za praznimi frazami se skriva zahteva po razvpitem zategovanju pasu in reformah, s katerimi se skoraj na vseh področjih krčijo pravice. Glavna težava ni, da ukrepi v sredozemskih kriznih državah povzročajo množično nezadovoljstvo in čedalje hujše proteste, marveč da takšna politika sploh ne deluje. Denimo, v EU radi hvalijo reformna in varčevalna prizadevanja Portugalske. Toda: razmere so take, da odhajajo mladi Portugalci s trebuhom za kruhom tudi v nekdanjo kolonijo Angolo.

To je vse prej kot dokaz uspeha. Krizne države, ki so se v prejšnjem desetletju lahko na veliko poceni zadolževale in (ali) zanemarjale reforme, seveda morajo spraviti svoje hiše v red. Demonstracije in stavke ne bodo rešile njihovih finančnih težav. Po drugi strani si bodo reševalci evra morali naliti čistega vina. Navsezadnje, celo v IMF, ki je v očeh kritikov zastavonoša neoliberalizma, ugotavljajo, da pretirano varčevanje škoduje.

Pritisk z ulic in zahteve finančnih trgov (sporočila Bruslja so enaka) sta dejavnika, ki lahko destabilizirata domače politične razmere in posledično zastrupita odnose v Evropi. Krizne države od Grčije do Portugalske že tako nimajo dolge demokratične tradicije. Poleg tega je pridiganje, češ da bo po večletnem odrekanju le prišla blaginja, postalo povsem neprepričljivo. Dosedanje spopadanje s krizo sta namreč bolj kot solidarnost in pravičnost zaznamovala nesorazmerna delitev bremen in tuji narek.