Evropa po Kölnu

Med temeljnimi vrednotami zahodne civilizacije so pravice in svoboščine za ženske in pri samem vrhu je svoboda, da gremo, kamor hočemo. V večini evropskih mest smo lahko doslej ponoči in podnevi računale na varnost ne glede na to, kako smo oblečene, če smo se pri tem zaračunale, pa na kazenski pregon krivcev.

Migranti iz arabskih in drugih muslimanskih držav z močnimi patriarhalnimi in avtoritativnimi vzorci družine in družbe pa so na silvestrsko noč v Kölnu in drugih nemških mestih pokazali, da ženske in odprte družbe vidijo kot lahek plen. Nemčija, ki je beguncem tudi zaradi svojih zgodovinskih travm še posebno na stežaj odprla vrata, spoznava, da mora hitro reagirati. Takojšen izgon nasilnežev je le prvi pogoj za obstanek evropske civilizacije, ki ne bo mogla preživeti niti brez odločne zahteve, da se prišleki prilagodijo našim vrednotam. Morda jim bo za integracijo treba ponuditi učinkovito psihološko in socialno pomoč, saj so domovine mnogih v središču preveč nevarnih domačih političnih, regionalnih in mednarodnih interesov, da bi jih lahko množično vračali vanje. Ker je reke beguncev iz kriznih žarišč le težko ustaviti, pa bi avtoritarne družbe islamskega sveta najbrž potrebovale tudi prevzgojo, s kakršno so po drugi svetovni vojni prerodili Zahodno Nemčijo. A so ta proces demokratizacije desetletja spremljale ameriška in druge zahodne vojske, Nemčija pa je imela tudi srečo s svojo tradicijo ordoliberalne ekonomske misli.

Arabski svet in druga krizna žarišča ne poznajo nič podobnega. Če ne bo mednarodna skupnost ukrepala, morda kmalu tudi v Evropi ne bomo mogli več razlikovati med domačimi in tujimi frontami: moški, ki so ga ob prvi obletnici terorističnih napadov na pariški satirični časopis Charlie Hebdo in trgovino z judovsko košer hrano z nenevarno maketo bombe na sebi ustrelili pariški policisti, je kot iskalec azila živel v porurskem Recklinghausnu. Septembra lani je na steno hiše narisal znake Islamske države, a je decembra izginil neznano kam.

Mnogi za vse težave z begunskim navalom obtožujejo kanclerko Angelo Merkel, ki se brani, da se je ta začel že veliko pred njenim septembrskim »Zmogli bomo!«. Morda je res kot nepreviden smučar s premikom nekaj snega sprožila plaz, kot je dejal celo finančni minister Wolfgang Schäuble, njen »človekoljubni imperativ« pa je dodobra razelektril vsaj Zahodni Balkan po madžarskem odpošiljanju tisočev beguncev do avstrijske meje. Ni si težko predstavljati, kaj bi za Slovenijo pomenilo zaprtje avstrijske in nemške meje.

O krivdi za sedanje krize je mogoče razpravljati, a bi Nemčiji vseeno morali pomagati pri iskanju evropskih rešitev, saj je zdaj v nevarnosti vsa celina, brez nemškega sodelovanja pa ne more biti dobrega izhoda iz te nevarnosti. Milijon beguncev se nam morda zdi veliko, po ocenah nemškega ministra za razvoj Gerda Müllerja, ki že predlaga Marshallov načrt za Sirijo in Irak, pa se je doslej v EU zatekla samo desetina tistih, ki se že odpravljajo na pot. Če bo nasprotnikom združene in odprte Evrope posrečilo razvneti še nekaj bližnjih kriz, bodo zatočišče iskali še dodatni milijoni ljudi.