Tiskane izdaje
Nemška krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel je vsaj za zdaj pomirila upor konservativnih partnerjev, ki je izbruhnil po njenem že znamenitem »Zmogli bomo!« ob neznanskem navalu beguncev v državo.
Bavarski premier in voditelj krščanskosocialne CSU Horst Seehofer je zadovoljen z obljubo skupnih prizadevanj za zmanjšanje pritoka ljudi ter preverjanja njihove upravičenosti do azila že na nemških mejah.
Seehofer zavrača socialdemokratske očitke, da bodo tranzitne cone še najbolj podobne zaporom, saj se bo lahko po njegovih besedah vsak neuspešni prosilec »popolnoma svobodno vrnil v domovino ali kamor koli drugam«. Za Avstrijo, Slovenijo in druge države s tako imenovane balkanske begunske poti je to slišati kot grožnja. Od še večje humanitarne in politične katastrofe jih (nas) je doslej reševala le nepripravljenost nemških oblasti in državljanov na prenašanje krutih prizorov madžarskega in drugega odnosa do beguncev, ki jih je vse preveč spominjal na tisto, kar so pred sedmimi desetletji sami počeli Judom in drugim žrtvam nacizma.
Zdaj, ko se temperature spuščajo proti ničli, bodo grozile še fotografije zmrznjenih otrok, a ob milijonu pričakovanih beguncev samo v letošnjem letu tudi nemška kanclerka nima več veliko manevrskega prostora, če se noče v zgodovino zapisati kot uničevalka več kot polstoletne unije CDU/CSU.
Med postopnim zapiranjem nemških vrat za begunce si bo Angela Merkel še naprej prizadevala za evropske in mednarodne rešitve, a je velika večina držav EU najbolj izpostavljene države doslej puščala na cedilu, pogajanja z drugimi pa tudi niso brez resnih zank. Ali se lahko Nemčija v zameno za zadrževanje sirskih in drugih beguncev zavzame za odpravo viz z vse bolj avtoritativno Turčijo, v kateri živi že skoraj toliko ljudi kot v Nemčiji?
V Nemčiji se vse bolj zapleta že brez njih. Mnogi še vedno vzorno pomagajo, iz številnih zatočišč pa poročajo o pretepih ljudi različnih nacionalnosti ali ver ali pa begunce napadajo skrajni nacionalisti, v vzhodnonemškem Magdeburgu so se jih grobijani lotili kar z bejzbolskimi kiji. In vsaj en nemški pedofil je že odpeljal in ubil begunskega malčka, trupelce štiriletnega Mohameda iz Bosne in Hercegovine so našli v prtljažniku 32-letnega varnostnika iz zakotne brandenburške vasi, odgovornega tudi za smrt šestletnega Eliasa iz Potsdama.
Celo milijarde Jordaniji ali kakšni drugi bližnjevzhodni državi za begunska taborišča bi bile drobiž v primerjavi s takšnimi finančnimi in drugimi pretresi. A so sedanje selitve narodov pokazale, da begunci pred vojnami in (ali) pomanjkanjem razmišljajo globalno, Evropa pa vsaj doslej ni, pa čeprav je obkrožena z avtokratskimi voditelji z dovolj velikim vplivom na dogajanja v Siriji, Iraku ali Afganistanu, da se lahko proti novim obljubljenim deželam vsak trenutek odpravi še kakšen milijon ali dva na vse pripravljenih ljudi.
Nemška kanclerka Angela Merkel bo, če ji bodo pustili, nadaljevala s spletanjem mrež in zavezništev za reševanje bližnjevzhodnih in drugih kriz, a kje so meje celo za političarko z odlično oceno iz pragmatizma in druge evropske voditelje? Dunajska pogajanja o Siriji so se zataknila pri vprašanju politične usode sirskega predsednika Bašarja Asada, ki ga dolžijo smrti 250 tisoč državljanov, mnogih tudi s kemičnim orožjem.
Tisti, ki verjamejo, da avtokrati bolje poskrbijo za krizna žarišča, so vse glasnejši, toda ali lahko na to pristane demokratična Evropa? Begunci očitno nočejo. Samo v oktobru jih je čez nevarno Sredozemsko morje v Evropo prispelo 218 tisoč, kar je več kot v vsem lanskem letu.
