Tiskane izdaje
Premierna tekma prvenstva je povsem upravičila pričakovanja nogometne družine. Z zanimanjem sem spremljal trenerski dvoboj med izkušenim Scolarijem, ki ima v svojem CV naslov svetovnega prvaka, in Kovačem, ki je pred tem vodil selekcijo U-21 in drugo ekipo Salzburga, a uživa veliko podporo na Hrvaškem. Četudi se ne morem otresti občutka, da bi lahko Hrvati iztržili več, so Brazilci zmagali zasluženo, odslej bodo igrali sproščeno. Hrvati so bili dobro taktično postavljeni do prvega gola Neymarja, dotlej so igrali tudi zelo konkretno. Morda so imeli še rezervo pri prodorih s strani, saj se je v napad vključevalo premalo igralcev. Presenetila me je velika posest žoge Brazilcev, saj Modrić ni zaman nosilec igre Reala, Rakitića pa ni zaman vzela Barcelona. Ustvarjalen tip je tudi Kovačić. Povsem nasprotno kot brazilska »defenzivca« v zvezni vrsti Paulinho in Luiz Gustavo. Še nekaj. Obe reprezentanci sta igrali v modelu igre 4-2-3-1, toda s ključno razliko: Brazilci so dejansko delovali kot 4-2-4 (zraven je Oscar), Hrvati pa 4-4-1-1.
V drugem polčasu smo lahko videli več zanimivih taktičnih potez. Težko ocenim, zakaj se Rakitić po menjavi Kovačić-Brozović ni preselil bližje vratom kot denimo pri Sevilli, nasploh so Hrvati izgubili preveč žog v zvezni vrsti in storili veliko prekrškov tik pred kazenskim prostorom. Odprto ostaja le vprašanje, kako bi se končala tekma, če sodnik ne bi dosodil enajstmetrovke za Brazilce. Opazno je bilo, da so Brazilci veliko časa namenili piljenju igre v obrambi, gre za Scolarijevo roko. Pod njim namreč Brazilija deluje bolj evropsko kot prej, bolj taktično disciplinirano, največje zvezde pa so (ob Neymarju) branilci Silva, Luiz in Alves. Za Hrvaško se pravi boj za osmino finala šele začenja in vanj gre lahko optimistično, saj se vračajo v moštvo Mandžukić, Badelj in Pranjić, predvsem slednjega so sinoči močno pogrešali na levem boku.
Če me je premiera navdušila, pa me je prvi evropski derbi med Španijo in Nizozemsko kar malce presenetil. Zmagovalca so odločili večji motiv, agresivna igra in kompaktnost Nizozemske. Ti so že v prvem polčasu – kljub prejetemu golu – igrali čvrsto, v drugem pa so razigranost in neposredno igro proti vratom nadgradili še z učinkovitostjo. Zdi se, da je trojček van Persie-Sneijder-Robben (slednjega so v prvih 45 minutah resda dobro zaprli) zelo svež, spočit in hkrati visoko motiviran. Igralec tekme je bil van Persie, ki je izenačil z redko videnim mojstrskim golom, ob tem pa je, tako kot njegova kolega v napadu, garal tudi v obrambi in odvzel veliko žog. Španska štoperja Pique in Ramos si na takšni ravni ne bi smela privoščiti golov, kot sta si jih za 1:1 in 1:2. Španci so resda dovolj izkušeni, da jih poraz, četudi visok, ne bi smel vreči iz tira, Nizozemska pa je že pokazala, kam meri tudi na tem mundialu.
