Evropska pot

Po koncu avgustovskega premora je evropska politika kriznega menedžmenta spet v polnem teku. EU, obremenjena tako z že dolgotrajnimi kot novimi krizami na več področjih in ravneh, v dramatičnih okoliščinah išče odrešitev.

Pred neuradnim zasedanjem voditeljev članic EU brez Velike Britanije sredi septembra v Bratislavi je vajeti v roke spet vzela Angela Merkel, evropska voditeljica z najdaljšim stažem. Pred bratislavskim vrhom se bo srečala z vsemi kolegi iz drugih članic, intenzivna so tudi posvetovanja med drugimi voditelji.

Čeprav še vedno ni znano, kdaj bodo v Veliki Britaniji sploh sprožili postopek izstopa in kako si zamišljajo prihodnje sodelovanje z EU, bo vodilo morala biti pragmatična rešitev, s katero nobena stran ne bo prizadeta in bo omogočila čim globlje prihodnje sodelovanje v obojestranskem interesu.

Ugotovitev, da cilj EU po brexitu ne sme biti manj ali več, temveč drugačna in boljša Evropa, je postala mantra. Kljub temu je izstopanje Velike Britanije, ki je v Uniji že tako imela poseben status, sprožilec za razpravo, kakšna naj bo sploh EU, da bo koristna tako za njene članice kot državljane.

V evropski politiki je vedno veliko simbolike in ne bi bilo presenečenje, če bo časovni cilj, do katerega naj bodo znani prvi obrisi, 25. marec prihodnje leto, ko bo 60. obletnica podpisa rimske pogodbe. Pred desetletjem so se voditelji istega dne zavezali k iskanju rešitve za nov temelj EU po propadu evropske ustave.

Krize, s katerimi se mora spopadati EU, že nakazujejo, kje bo treba narediti več. Z različnimi stališči članic ni nič narobe, a Unija bo moralo najti skupno podlago za ukvarjanje, denimo, z vprašanjem migracij, ki z ad hoc ukrepi ne bo izginilo z dnevnega reda. Tudi varnost je področje, na katerem vznemirjeni državljani pričakujejo več. Dolga in naporna pot v neznano se šele začenja.