Tiskane izdaje
Evropska igra kazanja s prstom na druge, na domnevne krivce za krizo, se nadaljuje. Tako kot v prvi polovici lanskega leta je na muhi Grčija, ker da ne izpolnjuje svojih obveznosti. Tokrat je na mizi nadzor zunanje meje in registracija beguncev.
Grčija s svojimi administrativnimi zmogljivostmi, finančnimi viri in geografskim položajem obema nalogama ni kos. S svojim ravnanjem, (pre)dolgim in težko razumljivim zavračanjem evropske pomoči v okviru Frontexa, je k temu pripomogla tudi sama.
Kljub temu je videti, da je v begunski krizi, v kateri niso v igri milijarde evrov ali reformni ukrepi, ampak človeške usode, Grčija postala grešni kozel za nemoč celotne Unije. Schengen ni na robu propada, ker razmeroma majhni Grčiji ne uspe ustaviti zgodovinskega begunskega toka. Da Evropi grozi izguba ene največjih povojnih pridobitev, je »zasluga« nepripravljenosti EU, da sprejme in izvede celovito rešitev, ki bi vključevala angažiranje v izvornih državah, pomoč beguncem neposredno na Bližnjem vzhodu, delitev bremena med članicami Unije ...
Da skoraj 90 odstotkov beguncev sprejmejo Avstrija, Nemčija in Švedska, je seveda nevzdržno. Ravnanje držav, ki nočejo sodelovati pri solidarnostni delitvi beguncev in v isti kritizirajo Atene, pa je, milo rečeno, dvolično. Takšen položaj, ki ga spremlja še neizvajanje prava EU in sprejetih odločitev, spravlja v posebno težak položaj Angelo Merkel, ki je ob izbruhu krize edina dojela njene razsežnosti in vpliv na EU. Od odprte politike pa se ne more posloviti, ne da bi izgubila verodostojnost.
Rešilnih bilk je še nekaj. Denimo: z ustavitvijo begunskega toka v Grčijo bi voljne države lahko sklenile sporazum s Turčijo in začelo bi se preseljevanje množic beguncev neposredno iz taborišč. Če se bo evropska igra črnega Petra nadaljevala, bo zapiranje meja znotraj schengna le začetek tvegane poti v neznano.
