Tiskane izdaje
Konec marca letos bo preteklo 13 let od referenduma, na katerem je skoraj 89,64 odstotka volilnega telesa potrdilo članstvo Slovenije v Evropski uniji. Kar je bil celo za odstotek višji rezultat od plebiscita o samostojni Sloveniji pred 26 leti.
Ta podatek sicer nima nobene uporabne vrednosti, nam pa najbolje kaže prepričanje in odločenost, da se Slovenija končno včlani v skupnost, proti kateri je začela pogledovati od sredine osemdesetih let in je včlanitev v EU postala ena ključnih političnih smernic vseh političnih sil na Slovenskem. Hudomušen komentar bi lahko bil, da so si prebivalci Slovenije očitno bolj želeli postati del EU kot pa dobiti samostojno državo.
V zadnji Delovi anketi ugotavljamo, da je po 13 letih odraščanja in spoznavanja evropske družine, nastopilo obdobje treznosti. Da romantične zatreskanosti ni več, dokazuje podatek, da v zgodbo EU verjame prav toliko ljudi, kot ne verjame. Proces ohlajanja je potekal že dolgo, o tem smo se lahko prepričali vsakokrat na evropskih volitvah, ko je volilna udeležba nazadnje komaj presegla četrtino vseh volilnih upravičencev.
Zadnje krize, začenši s finančno do begunske, pa so vero ljudi v EU dodobra načele. Nezmožnost iskanja rešitev, nesolidarnost, sebičnost in pomanjkanja liderstva, ko je na evropske meje potrkalo več deset tisoč bežečih ljudi pred vojno in mizernim življenjem, so pri Slovencih in Slovenkah, tako kot pri številnih drugih evropskih narodih, prebudili veliko dobrega, a tudi slabega.
Paradoksalno je, da so verjetno še zadnji, ki verjamejo v Evropo prav begunci, ki ostajajo na oni strani žice kot pa vsi mi »srečneži,« ki uživamo vse dobrobiti evropske zgodbe. Paradoksalno tudi je, da so ksenofobi in rasisti, ki tako pospešeno vznikajo v skrajnih desnih političnih strankah na volitvah po Evropi, tisti, ki bodo zrušili Evropo, in ne begunci, pred katerimi nas svarijo.
V tem kontekstu bomo vsi pred veliko preizkušnjo, ko se bodo na volišča podali v Veliki Britaniji, kjer bodo 23. junija odločali o izstopu iz EU. Čeprav ta otoška država ne sodi med države ustanoviteljice Evropske unije, bi njeno slovo in pretrganje vseh pogodb z drugimi 27 članicami skupnosti gotovo pomenilo velik udarec evropski zgodbi. Zato ni presenetljiv rezultat ankete Dela, v kateri si večina prebivalcev Slovenije želi, da bi otoška država ostala del evropske celine. Kaj bi britansko slovo pomenilo, si je v resnici težko predstavljati.
Neodvisno od odločitve Britancev pa si bomo morali Evropejci hitro odgovoriti na nekaj neizogibnih dilem – kako odpraviti demokratični deficit evropskih institucij, kako izboljšati učinkovitost delovanja, na katerih področjih se tesneje povezovati in na katerih morda popustiti vajeti. Predvsem pa, katere so tiste vrednote, ki nas povezujejo – so to še človekove pravice, humanizem, pacifizem in skrb za vsakogar, ne glede na veroizpoved, raso, starost in spol? Ali pa bomo Evropo obravnavali le še kot ekonomski eksperiment.
