Evropski (ne)red: Balkansko predsedstvo

Prazen prostor kar vabi druge akterje: Kitajsko, Rusijo, Turčijo.

Objavljeno
14. januar 2018 22.24
BULGARIA-EU-POLITICS-JUNCKER
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bolgarija je najbrž ena od izjem v regiji, v kateri številne države nočejo biti obravnavane kot balkanske. Niti v evropskem kontekstu se Balkana ne sramuje in svoje predsedstvo EU si želijo narediti za – balkansko. Toda številni sogovorniki v Sofiji govorijo o svoji deželi na jugovzhodu Evrope kot periferiji. Tako da je bilo v Varšavskem paktu, takšen da je njen položaj v Uniji. V zaostanku je po gospodarskem razvoju, dolga stoletja je bila pod otomansko vladavino, tradicionalno je bolj povezana z Rusijo.

Med vodenjem Unije se bo ukvarjala z najtežjimi dosjeji, ki že dolgo bremenijo evropsko politiko. Poveden je geografski položaj. Bolgarija ima okoli 300 kilometrov meje s Turčijo. Ankara je že tako po dolgem hladu v odnosih z Brusljem začela pošiljati bolj spravljive signale. Od zapletov z EU je imela veliko gospodarsko škodo. Pri obravnavi migracijskega vprašanja ima Bolgarija posebno vlogo. Politiki v Sofiji ponosno razlagajo, da so med begunsko krizo kot edina država na mejah upoštevali vsa pravila. Glede Rusije se odločno otepajo očitkov, da utegnejo načeti enotnost Unije glede sankcij. Da imajo tradicionalno razvite odnose z Moskvo in da Bolgari čutijo veliko naklonjenost do Rusov, ne bi smelo biti nič slabega. Bolgarsko ravnanje da je vedno sledilo interesom EU, opozarjajo. Prvi so se, denimo, odrekli projektu Južni tok. »Nepredstavljivo je, da bi kak bivši bolgarski premier delal za Gazprom [kot počne bivši nemški Gerhard Schröder],« nam je pojasnil eden od vodilnih bolgarskih politikov.

Niti glavna prednostna naloga Bolgarije, pospešek približevanju Zahodnega Balkana Uniji, ni najbolj v ruskem interesu. V regiji se nekaj stvari res premika in evropska perspektiva postaja oprijemljiva. V času, ko Trumpova administracija nima interesa za Balkan, prazen prostor kar vabi druge akterje: Kitajsko, Rusijo, Turčijo. Ti nimajo vedno interesov, ki bi bili združljivi z evropskimi cilji. Odsotnost Unije bi bilo veliko strateško tveganje. Veliko je seveda odvisno od modrosti političnih akterjev. V Sofiji s precej ponosa poudarjajo, da so dosegli velik napredek v odnosih z Makedonijo – po dolgih letih diplomatskih napetosti so lani sklenili sporazum o dobrososedskih odnosih. Opazna so prizadevanja za rešitev spora o imenu Makedonije, ki je pahnil nesrečno deželo v veliko zaostajanje. Največja negotovost na grški strani je nacionalistični del vlade Aleksisa Ciprasa na čelu z bojevitim obrambnim ministrom in vodjem Neodvisnih Grkov Panosom Kamenosom.

V procesu bodo morale kandidatke pokazati dovolj voljnosti in strateškega premisleka. V Uniji še ni jasne ideje, kako bi pripravili Srbijo do sprejetja neizogibnega – priznanja neodvisnosti Kosova. V zapletenem svetu EU, polnem pravil, morajo biti stvari jasne. Zato je negotovo, ali bi zadoščalo de facto priznanje po nemško-nemškem modelu iz hladne vojne. BiH in Kosovo sta kljub dolgoletnemu patronatu Unije brezupna. Res pa je, da Balkan ni edina evropska regija z »zgodovino, bolj dramatično in zanimivo, kot je Igra prestolov [Donald Tusk]«.

Tam so konflikti le bolj sveži in zapleti, s katerimi se ukvarjajo tamkajšnje države, so pogosto kar preveč ignorantski in starim članicam EU teže razumljivi.