Evropski (ne)red: Bruseljski svetniki

Politika na ravni EU in njena verodostojnost sta neločljivo povezani s kadri, ki so na njenem vrhu. Tudi glede njihove izbire je Evropa v primerjavi s preostalim svetom posebnost. Voditelji skupnih institucij so izbrani po zapletenem algoritmu, ki mora upoštevati spol, nacionalnost, politično pripadnost, velikost članice, kadrovsko zgodovino … Zaradi tega se ob vsaki menjavi vodilnega kadra začne velika kadrovska kuhinja z nepredvidljivim razpletom.

Unija je z lizbonsko pogodbo dobila nekoliko drugačno institucionalno strukturo. Že veliko let se govori, da bi Unija ali vsaj območje z evrom moralo dobiti evropskega finančnega ministra. Pravila, koliko lahko na institucijo vpliva kadrovski izbor, ni. Politika, kakršen je bil prejšnji predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy, se je preveč podcenjevalo. Flamskemu krščanskemu demokratu z bogatimi izkušnjami v zapleteni belgijski politiki je sredi največjih kriz EU uspelo v ozadju spretno kovati kompromise med voditelji članic.

Njegov naslednik, Poljak Donald Tusk, ki je prišel na položaj kot varovanec Angele Merkel, se že približuje koncu prvega mandata. Najbrž bo ostal na položaju, čeprav se nacional-konservativna oblast v Varšavi zmrduje nad njim. Vpliv Merklove na evropsko politiko ne izhaja le iz moči države, iz katere prihaja, temveč tudi iz njene kilometrine. Na vrhu EU je ostala edina konstanta in prihodnji francoski predsednik bo že četrti stanovalec Elizejske palače, s katerim bo skupaj usmerjala evropsko politiko.

Z napovedjo Martina Schulza, da se bo po dveh mandatih na vrhu evropskega parlamenta poslovil in začel delovati v nemški zvezni politiki, se je zagnal klasičen bruseljski kadrovski vrtiljak. Upoštevati je treba vsa merila. Evropska poslanka desnosredinske EPP iz Irske Mairead McGuinness velja za odlično kandidatko, toda na začetku prejšnjega desetletja je bil na položaju predsednika njen rojak, liberalec Pat Cox. Bi mala članica dobila preveč, če bi imela v kratkem obdobju dva predsednika bruseljsko-strasbourškega parlamenta? To je le eno od številnih vprašanj.

Vsaj do Schulza funkcija predsednika evropskega parlamenta ni bila obravnavana kot položaj najvišje kategorije. Pristojnosti »edine demokratično izvoljene institucije EU« so omejene. Čeprav evropski poslanci radi razpravljajo o skoraj vseh težavah tega sveta, imajo na številnih področjih, kjer ima EU največ težav, le posvetovalno vlogo. Tudi če je njegov predsednik glasen, se razmerje sil ne spremeni. Schulz je pred dvema letoma in pol hotel na vplivnejši položaj predsednika evropske komisije. Ni bil uspešen.

Na evropskih volitvah ga je kot »spitzenkandidat« EPP premagal Jean-Claude Juncker. Luksemburžan, ki ga od začetka mandata spremlja davčna afera LuxLeaks, je eden od najbolj izkušenih evropskih politikov. Zavezništvo s Schulzem ga je naredilo močnejšega. Skupaj sta se lahko uspešno postavila po robu volji najvplivnejših članic. Pred kratkim je v nekem intervjuju zatrdil, da je predstava o njem kot močnem človeku v Evropi napačna. Ima občutek, da je le »majhen svetnik v veliki cerkvi«. Tudi svetniškega sija bo v prihodnje imel nekaj manj.