Tiskane izdaje
Na dvodnevnem vrhu EU je bilo vse v senci reševanja nesrečne Cete, čeprav je bilo vnaprej jasno, da voditelji 28 članic nimajo pravega vzvoda za vpliv na uporniško Valonijo. Glavna tema pogovora voditeljev ob večerji so bili odnosi z Rusijo in vzvod za vpliv na – Kremelj. Da bi se morali rešiti obravnave Moskve zgolj skozi prizmo sankcij in začeti razmišljati bolj strateško, si je spomladi zaželel italijanski premier Matteo Renzi, ki vodi skupino članic z več razumevanja za ravnanje Rusije.
Za preprečitev uresničitve Renzijeve želje o odjugi v odnosih EU in Moskve je poskrbela Rusija sama. Države, kakršna je Francija, obravnavajo sodelovanje v napadih Asadovega režima na civilne cilje kot sodelovanje v vojnih zločinih. Običajno zadržana in retorično odmerjena nemška kanclerka Angela Merkel je govorila o barbarstvu in podpori nečloveškemu ravnanju v Alepu. V Združenem kraljestvu že tako tradicionalno zagovarjajo ostrejšo politiko do Kremlja kot glavni tok v celinski Evropi.
Tako kot pri drugih kočljivih zadevah ima raznovrstna EU v odnosih z Moskvo različne tradicije in interese. Normalno je, da je razumevanje Rusije drugačno v nekdaj zasedenih baltskih državah in na Poljskem kot v Atenah in Rimu. Še več, ob Baltiku bolj zaupajo poslavljajočemu se Londonu kot Berlinu, kjer imajo še vedno pred očmi kupčije z Gazpromom in bi, predvsem v socialdemokratskem delu vlade, raje gradili politiko do Moskve na uspehih Willyja Brandta iz sedemdesetih let.
Čeprav so bile tri velike članice pripravljene zažugati z novimi konkretnimi sankcijami, sta na koncu obveljala Renzijeva volja in argument, da koristi od takšnega sporočila ne bo. To je Merklova označila za minimalno soglasje. Očitno je, da je v Uniji glede prihodnjih ukrepov kar velik razdor. Pravzaprav je že velik dosežek, da članicam še uspeva soglasno podaljševati gospodarske sankcije in druge ukrepe, sprejete leta 2014 kot odziv na aneksijo Krima in destabilizacijo vzhodne Ukrajine.
Učinka sankcij se ne da izmeriti. Tudi zato, ker so rusko gospodarstvo bolj kot sankcije prizadele nizke cene nafte, zastoj v posodabljanju, klientelizem … Unija drugega instrumenta, s katerim bi pokazala na nesprejemljivost kršenja ozemeljske celovitosti Ukrajine ali uničevanje Alepa, nima. Z novimi ukrepi sicer ne bi odvrnila Vladimirja Putina od njegovega ravnanja, a bi mu bolj omejila manevrski prostor in zviševala ceno pomoči sirskemu samodržcu, ki bombardira lastno prebivalstvo.
Tudi za sporočila svetu in moralo je bolje, da sprejema ukrepe proti veliki sosedi, ki vodi povsem odkrito informacijsko vojno proti EU. Ne glede na lastne težave je s sankcijami pripravljena pokazati, da Putinovega ravnanja ne sprejema kot samoumevnega. Povedno je, da baltske države, ki so utrpele velik padec izvoza v Rusijo, še vedno zagovarjajo strožje sankcije. Vrnitve v stare čase cvetočih kupčij za vse ne bo, dokler bo Moskva z vojaštvom prepričevala svet, da je velesila.
