Tiskane izdaje
Po dolgih in mučnih mesecih impotentnega evropskega prerekanja o »rešitvi begunskega vprašanja« se je vrh Evropske unije odločil, da se odgovornosti za življenja sto tisoče beguncev znebi z zajetno podkupnino Turčiji in »prenosom pooblastil« na svojega, milo rečeno, zadovoljnega in zadovoljenega podizvajalca.
Evropski dogovor s Turčijo – klasična »kravja kupčija« – je večplastna tragedija in poraz. Najbolj za begunce, ki se po tako imenovani balkanski poti čez številne meje in na novo vznikle žičnate ograje prebijajo proti ideji svobodne, pravične in odprte Evrope. Tri milijarde evrov, kolikor jih bo za »rešitev begunskega vprašanja« skupaj s številnimi političnimi ugodnostmi prejela Turčija, bodo veliko večino beguncev (vsaj za nekaj časa) zadržale za evropskimi mejami in jih grobo zaustavile v njihovem iskanju boljšega življenja ali pa jih prisilile v iskanje novih, še veliko bolj tveganih poti. Najprej so begunce razčlovečili domači klavci in regionalni ter globalni geostrategi. Potem jih je razčlovečila še Evropa, ki je nežno nasedla turški pogajalski taktiki, v kateri so bili begunci uporabljeni kot dragoceno »pogajalsko orodje«.
Hkrati je dogovor Bruslja z Ankaro tudi poraz Evrope sploh: ne le zato, ker ta (spet) ni bila sposobna najti skupnega odgovora na eno ključnih vprašanj našega časa, temveč predvsem zato, ker se je ta v slogu tretjerazrednih tranzicijskih »podjetnikov« odpovedala še ostankom svojega humanizma in vsemu, v kar je svobodni svet poskušal verjeti, pri tem pa se zavestno odpovedal tudi svojim pravicam in svoboščinam, kar je v svetu po 11. septembru in 13. novembru postalo – pravilo. V New Yorku. V Parizu. V Ljubljani.
Zmagovalec kupčije je znan. Z božjim sindromom iz dneva v dan bolj okužen turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je v zadnjih mesecih dobil tako rekoč vse, kar je hotel. Najprej je slavil na ponovljenih volitvah, ki jih je s pomočjo vsiljenih izrednih razmer in ponovnega odprtja konflikta s Kurdi izsilil, ker svoje dolgoletne avtoritarne vladavine nikakor ni hotel prekiniti z vstopom v koalicijsko vlado. Nato je s sestrelitvijo ruskega vojaškega letala znova tudi fizično vstopil v sirsko vojno in se z geostrateško smrtno nevarno potezo poizkušal javno predstaviti kot »globalni igralec«. Pri tem je Ankara mesece in mesece ne le dopuščala, pač pa tudi spodbujala begunce na njihovi poti proti Evropski uniji: v prvih enajstih mesecih letošnjega leta je iz Turčije na grške otoke priplulo več kot 720.000 beguncev, (večinoma) turški tihotapci pa so v enem največjih poslov našega časa pred široko zaprtimi očmi turške policije in obveščevalnih služb dnevno v povprečju zaslužili med pet in šest milijonov dolarjev. Za takšno »politiko«, ki je spretno preigravala nemočno in statično evropsko obrambo, je bila Turčija – namesto da bi jo kdo vprašal po zdravju – bogato nagrajena. Svoje delo je v času stopnjevanja globalnega konflikta očitno odlično opravila.
Evropa je v nedeljo storila ritualni samomor.
