Tiskane izdaje
Čeprav žičničarji v teh dneh podatke o februarskem obisku slovenskih smučišč še zbirajo in analizirajo, je na začetku marca že povsem jasno: sezona bo letos klavrna. Morda po številu prepeljanih smučarjev ne bo najslabša v zadnjem desetletju (ta slabi sloves bo najbrž obdržala lanska sezona), bo pa najizrazitejši kažipot za turistične oziroma zimskošportne delavce, kakšni so smučarski trendi.
Ugotovitve smučarsko najrazvitejših delov Evrope za nas niso spodbudne. Namreč: vse manj ljudi smuča, vse več pa jih prihaja na smučišča. To je enigma in hkrati smernica zadnjih let, ki se ji velesile, kot so Francija, Švica, Avstrija in Italija, prilagajajo vse hitreje. Bojazen, da bomo na tem področju, ki sicer zahteva velike (finančne) posege v infrastrukturo, tudi v prihodnje zaostajali, je upravičena. Medtem ko Francozi visoko v Alpah gradijo velnes centre, bazene, prestižne restavracije in poligone za manj naporne zimske športe, se mi še vedno ukvarjamo z barvanjem »krogcev in sider«. Pravzaprav je žalostno, čeprav so odgovorni to predstavili kot navdušujoče (česar jim glede na prizadevanja niti ne gre očitati), da je ena sedežnica na Kopah največja pridobitev letošnje zime v vsej Sloveniji.
Prav tu naletimo na eno glavnih težav, saj je prepad med turističnimi delavci na eni ter tistimi pravimi smučarskimi delavci na drugi strani prevelik. Prvi so zadovoljni, drugi ne. Prvi imajo streho nad glavo, drugi so odvisni od vremena, ki je čedalje bolj nepredvidljivo. Zdravilišča, hoteli in gostilne so tudi pri nas v bližini smučišč precej zasedeni. Združenje slovenskih žičničarjev pa v isti sapi dodaja, da bo letos na smučiščih za trideset odstotkov manj prihodkov glede na večletno povprečje.
Smo v Sloveniji že izračunali, koliko povprečen smučar res smuča? To je podatek, zaradi katerega so bili Francozi najprej šokirani, nato pa so zavihali rokave. Pred dvajsetimi leti je povprečnež smučal 370 minut na dan, lani le še 230 minut! Tudi v nam najbližji in najbolj priljubljeni smučarski sosedi Avstriji so ugotovitve podobne.
Ni naključje, da so imeli skoraj stoodstotno zasedenost v tednu zimskih počitnic (znova) v Termah Topolšica in Zreče. Ker sta to zdravilišči z najbližjimi smučišči. Ker gre za trend. Ker gre za čedalje bolj enakovredno razmerje med vijuganjem po strminah in namakanjem v džakuzijih. V Courchevelu v Savojskih Alpah imajo že sedem restavracij s prestižnimi Michelinovimi zvezdicami, samo število ruskih gostov se je v zadnjih treh zimah povečalo za sedemdeset odstotkov. In Rusi niso ravno vrhunski smučarji, so prej vrhunski uživači.
Dokler bosta pri nas v dolini hotelir in gostilničar zadovoljna, žičničar pa bo na strmini negodoval zaradi odjuge in vladnega nesmisla o združenih počitnicah, bomo še naprej zaznavali zmanjšanje števila smučarjev. Ko bo enak delež od smučarske vozovnice kapnil v žep hotelirju in evro od bazena ali večerje žičničarju, se bodo tudi pri nas interesi turističnih delavcev zbližali. Zadošča že pogled čez Alpe, kjer se imajo za prav tako smučarske narode kot mi.
