Evropsko sonce in kitajski gospodarski čudež

To daleč presega okvire trgovskega spora. Spremenil se je v javno vivisekcijo kitajsko-evropskega partnerstva, enotnosti Evropske unije kot globalne gospodarske igralke, vloge Karla De Guchta pri obrambi evropskih proizvajalcev in vseh problemov, ki jih je še mogoče pričakovati v odnosih med Srednjim cesarstvom in staro celino.

S samimi številkami, ki pomenijo minimalno ceno kitajskih plošč, maksimalno kvoto evropskega uvoza in zaščitno carino za vse, kar štrli iz teh okvirov, ni še nič opravljeno. Težave se s tem šele začnejo, kajti vse, kar se bo iz takšne formule izcimilo, bo povsem v nasprotju s tistim, kar se je hotelo doseči. V Evropi se bo sončna energija, ki jo vse vlade na veliko subvencionirajo, da bi bila cenejša, zdaj podražila, na Kitajskem pa bodo ovire do evropskega trga preskočila samo velika podjetja, ki jim država zares daje »infuzijo« globalne konkurenčnosti.

Tako je nastal precejšen kaos v eni najpomembnejših panog, v kateri mora nad željo, da se zaščiti trg, prevladovati potreba, da se zaščiti okolje.

Kitajska bo na vse to odgovorila, kot bi bila velesila, zato se bo še malo šopirila s kozarcem evropskega vina v roki, še malo brskala po znakih dampinga v ceni evropskega polisilikona, potem pa bo tudi sama privolila v »kompromis«.

Evropska unija bi končno morala razumeti, da je kitajski gospodarski čudež politični projekt, ki temelji na državnih subvencijah in dampinških cenah človeških življenj, solarne plošče pa bi bilo treba vrniti njihovemu prvotnemu namenu.

Morali bi se namreč vprašati, kje je v tej zgodbi sonce?