Figo med Jankovićem in Platinijem

Kdor je vsaj enkrat obiskal kakšen dogodek na sedežu Svetovne nogometne zveze, je hitro opazil, kako organizirani, odmevni in dobro obiskani so tamkajšnji »eventi«, pri čemer ni bistveno, ali gre za žreb parov kvalifikacijskih skupin ali pa žrebanje skupin za posamezni mundial. Vplivna organizacija z idiličnega hribčka nad Züriškim jezerom morda ni tako urejena kot hčerinska UEFA nad Ženevskim jezerom na drugem koncu Švice, toda najmanj v enem primeru bo letos na sedežu FIFA gotovo bolj slovesno. Če ne prej, 29. maja, ko bodo delegati izvolili novega predsednika.

Evropa je že izrazila svoje nezadovoljstvo nad Seppom Blatterjem, ki se je zbližal z Azijci, nad Švicarja bo poslala dva kandidata, in sicer Luisa Figa, ki so ga formalno podprle Danska, Luksemburg, Makedonija, Črna gora and Poljska, ter predsednika nizozemske nogometne zveze Michaela van Praaga (Belgija, the Ferski otoki, Romunija, Škotska in Švedska). Večjo medijsko podporo vendarle uživa nekdanji portugalski zvezdnik, eden 33 nogometašev, ki so igrali tako za Real kot Barcelono. Figa so podprli številni nekdanji soigralci in znana nogometna imena, kot sta denimo rojak Jose Mourinho in prvi globalni megazvezdnik iz nogometnih vrst David Beckham. Figu, ki je v zadnjem obdobju deloval pri Interju, počasi, toda zanesljivo uspeva, da ga nogometna družina prepoznava kot nosilca pobude »nogomet nazaj nogometašem«.

Portugalec je razkril program, v katerem je več zanimivih idej, nekatere so najmanj smele, če že ne revolucionarne. Svetovno prvenstvo bi povečali na 48 reprezentanc, pri čemer bi mundial organizirali na dveh celinah. Šampionat bi po Figovem razširili za 16 reprezentanc na račun neevropskih držav, kar je gotovo všečna poteza za Azijce, Afričane in Američane. Figo bi dve tretjini Fifinih rezerv razdelil med 209 nacionalnih zvez, kar bi zneslo približno 5 milijonov € na zvezo.

Težko je verjeti, da bi Figo presenetil Blatterja. FIFA kljub aferam deluje nemoteno in je finančno stabilna, to pa – med članicami – šteje največ. Revolucionarji redko uspejo, kadar pred volitvami vladajo normalne razmere. To je maja 2004 spoznal tudi Zoran Janković, ki naj bi imel v bitki za predsednika EHF zagotovljenih najmanj 20 od 46 glasov evropskih zvez, a nato ni prišel niti v drugi krog. Ali Milan Krajnc, ko je pred leti napadel Janeza Kocijančiča v boju za vrh OKS. Janković je želel razbiti skandinavski monopol in pogorel, Krajnčeva revolucija je propadla z izidom 20:96. Volilni delegati so v zadnji bitki za OKS prepoznali kot revolucionarja tudi Andraža Vehovarja, četudi je morda ponudil največ dobrih idej.

Posledično se zdi, da je malo možnosti za to, da bi Figo ponovil podvig Platinija, ki je leta 2007 zasedel evropsko hišo. FIFA namreč ni kot UEFA, »volivci« po svetu pa razmišljajo drugače kot v Evropi. Če bi bila Evropa enotna, bi lahko prišel Figo najmanj v drugi krog – po mnenju »poznavalcev« –, torej po rezultatu med Jankovića in Platinija. Najbrž ne čudi, da je NZS v tej bitki salomonsko zavzela nevtralno držo.