Fikcija

Pred letom dni je varuhu človekovih pravic uspelo doseči pomembno zmago pred ustavnim sodiščem. To mu je pritrdilo v prepričanju, da si država ne sme vzeti vsega, kar se ji zdi, da ji pripada, ne da bi zato navedla razumne razloge. Šlo je za presojo ustavne skladnosti zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Zakon je predvideval, da je fiktivni dohodek osebe – in ne dejanski – osnova za odmero pravic in obveznosti, zato je država (na podlagi fikcije) upravičena, da jim odreka pravice iz socialne varnosti. Ustavno sodišče je presodilo, da nima prav.

Po letu dni se zgodba lahko odigra še enkrat. Pomembna okoliščina je, da tako kot pred letom zadeva najranljivejše skupine, v katerih so mladi podjetniki, ki so se odločili za zagonska podjetja, ustanovitev katerih je država spodbujala, ali tisti, ki so domnevno mladi podjetniki, zaradi prekarstva pa so se bili prisiljeni registrirati s statusom samostojnih podjetnikov.

Vrstam »podjetniškega« zaposlovanja pravzaprav ni videti konca. Njihove razsežnosti vključujejo vse več področij, socialne dileme se zdaj lahko osredotočijo še na davčne in zdravstvene. Ampak saj prve ne izključujejo drugih in tretjih, vse skupaj je namreč povezano.

Država ljudi sili v (samo)preživetje, hkrati pa jim na poti do tega cilja postavlja veliko ovir, še posebno tistim, ki so prepoznani kot najranljivejše skupine. Seveda je cilj države, da onemogoča zlorabe – zato mora imeti vzpostavljene mehanizme nadzora nad prihodki oseb –, povsem legitimen. Hkrati pa so povsem legitimni cilji tistih, ki so se fikciji države o fiktivnih dohodkih uprli. Gotovo ima država v rokah več orodij, s katerimi lahko poskrbi za učinkovitost lastnega delovanja, kot jih imajo tisti, ki jim v imenu svoje učinkovitosti, ob vsem nadzornem in represivnem aparatu, ki ga ima na voljo, postavlja nerazumne ovire.