Film in resničnost

Filmski festival v Cannesu je bil enkrat bolj, drugič manj ameriško-francoski, vendar ta dominacija še nikoli ni bila tako izrazita kakor letos. Prevladovali so francoski filmi, takoj za njimi ameriški ali filmi, ki so jih na različnih koncih sveta snemali s francoskim denarjem. Vse očitnejša pa postaja tudi prevlada trga nad umetnostjo, saj se je v Cannesu v času festivala zadrževalo več kot 40.000 kupcev, prodajalcev in ogledovalcev filmov kot tržnega blaga. Film je seveda še kako tržno blago, vendar je tudi del kulturne identitete, zato mu je, recimo, Francija v vseh pogledih, tudi finančnem, zelo naklonjena.

V Cannesu se je v preteklih dneh tako veliko govorilo tudi o tem pomenu filma, ki ga resno ogroža ameriški predlog – podpira ga tudi predsednik evropske komisije Barroso –, da bi bila avdiovizualna industrija podrejena svobodni trgovini med Evropsko unijo in ZDA. Za zaščito evropskega filma so se zavzeli vsi evropski producenti in številna ugledna avtorska imena s predsednikom Evropske filmske akademije Wimom Wendersom na čelu. Če bo torej film po ameriškem predlogu postal industrijski izdelek, kaj kmalu ne bo več evropskih filmov, ki so podobno kot literatura ali glasba del naše kulture. Tako čez leta v uradnem programu festivala v Cannesu ne bodo manjkali le nemški, angleški, ruski itd. filmi kot letos, ampak morda tudi francoski, kar bi lahko bil labodji spev tega največjega in najpomembnejšega filmskega festivala, ki je bil doslej že šestinšestdesetkrat.

Filmska industrija pa se spreminja še drugače. Letos je bilo na festivalu opazno veliko zanimanje za dokumentarce. Povpraševanje po filmih, ki se ukvarjajo z resničnostjo, se sicer že nekaj let povečuje. Tokrat so dokumentarci v Cannesu predstavljali kar 16 odstotkov vseh prodanih filmov, pred petimi leti pa zgolj osem. Poceni digitalna tehnologija in internet rušita monopol velikih filmskih studiev in televizij. Po drugi strani pa je očitno čas tak, da se tudi ljudje vedno bolj zanimajo za realistične teme. Pravzaprav je ta trend že nekaj časa zaznaven v književnosti, saj ljudje vse raje posegajo po dobri stvarni literaturi, fikcija pa je bralcem precej bolj všeč, če jo navdihnejo resnični dogodki oziroma če ti sestavljajo njeno ogrodje.

Morda tako tudi ni čisto naključje, da je bila z zlato palmo nagrajena lezbična drama s skoraj resničnimi spolnimi odnosi, še posebno v kontekstu aktualnega dogajanja v Franciji s silovitimi protesti proti nedavni legalizaciji istospolnih porok. Tak film bi še pred nekaj leti označili za pornografski. Tema o istospolnem parnerstvu je bila nasploh v Cannesu v središču pozornosti, saj je bil tudi v drugi programski sekciji za režijo nagrajen film z eksplicitnimi homoseksualnimi prizori. Tako je letošnji festival poleg vsega drugega prinesel tudi politično sporočilo – o svobodi izbire.