Filozofi in praktiki o H2O

Projekt vpisa vode v ustavo oziroma opredelitev dostopa do pitne vode kot osnovno človekovo pravico se je še poleti, ko so poslanci dosegli dvetretjinsko večino o začetku ustavne spremembe, zdel tako rekoč dogovorjena stvar. Poslanci so se takrat v razpravi večinoma prerekali o terminoloških opredelitvah, kdaj je voda varna in nenevarna in kako naj to pravilno ubesedijo. Tudi največji ciniki med politiki z desnice so bili glede vpisa vode v ustavo v glavnem tiho, ker so se zavedali, da je javnost izjemno naklonjena tej pobudi.

A pravica do pitne vode ima poleg visokoletečih deklarativnih ciljev tudi povsem konkretno tehnično-interesne vidike. Pomisleki do ustavne spremembe, kakor so si jo zamislili v strokovni ustavni komisiji, je prišel za mnoge iz nepričakovane smeri. Občine kot lastnice večjega dela komunalnih podjetij so v predlogu novega ustavnega člena o vodi prepoznale grožnjo njihovim interesom. Malo manj znano je dejstvo, da imamo v državi okoli 90 gospodarskih družb oziroma izvajalcev javne službe za oskrbo s pitno vodo, ki upravljajo več kot 24.000 kilometrov dolg vodovodni sistem. Da je na javne vodovode priključenih skoraj 89 odstotkov prebivalcev Slovenije, preostali del populacije pa je priključen na samooskrbne vodne sisteme ali pa pitne vode iz javnega vodovodnega sistema sploh nimajo. In še ena podrobnost: večina družb, ki izvajajo javno službo na tem področju, je v lasti občin, obstajajo pa tudi družbe, ki imajo značaj delniških družb in so v zasebni lasti, običajno v lasti zaposlenih oziroma vodstva komunalnega podjetja. In končno, v vodno-vodovodnem poslu, ki ga cenovno regulira in normira država, se obrne tudi veliko denarja. Zgovoren je podatek, da se na letni ravni iz omrežnine, ki se porablja za vzdrževanje razvejanega vodovodnega sistema, pobere 200 milijonov evrov.

V novem ustavnem členu o vodi kot osnovni človekovi pravici se je pokazalo, da je problematična nejasnost o izvajanju oskrbe z vodo – strokovna komisija je predvidela, izhajajoč iz dejstva, da pravica, če ni nakazano, kako naj se zagotavlja, ne more biti pravica, da bi država poskrbela za oskrbo s pitno vodo prek neprofitne javne službe, in sicer tako, da naravne vodne vire izkorišča sama ali pa lahko to dejavnost prenese v upravljanje lokalnim skupnostim. Ključni problem se skriva v definiciji neprofitne javne službe. Mar to pomeni, kot trdijo občine, da bi se pod takšno rešitvijo skrival namen po ustanovitvi državnega podjetja, agencije ali javnega zavoda, ki bi prevzel v upravljanje vseh 24.000 kilometrov vodovodnih cevi?

Na zadnji seji ustavne komisije sta trčila dva različna pogleda na problematiko vpisa vode v ustavo. Obema je skupno, da sam vpis ni problematičen, razlike pa se pokažejo v razumevanju vode – medtem ko pobudniki in zagovorniki ustavne spremembe gledajo na vodo z vidika apetitov globalnih korporacij, občine na vodo gledajo z bolj praktičnih vidikov. Prava umetnost bo zato najti skupni jezik filozofov in praktikov, če poenostavimo dilemo. Absurdno bi bilo, če projekt ne bi uspel, ker imajo oboji prav.