Finančni zombiji

V zadnjem letu dni je dolžniška kriza v območju evra vsaj za silo pod nadzorom. Po drugi strani sta recesija, ki traja že poldrugo leto, in rekordna brezposelnost znamenji, da bo spopadanje z njenimi posledicami dolgotrajen proces. Utegne trajati še dolga leta. Navsezadnje, v kriznih državah v Sredozemlju ima hude socialne in politične posledice. Legitimnost protikrizne politike v njih je na psu. Razdor znotraj Unije ogroža njene temelje.

Bančni sektor je še vedno samo jedro težav. Spomladansko kaotično reševanje Cipra, pravzaprav tamkajšnjih bank, v katerih so se nakopičile finančne črne luknje, je bilo ena od prelomnic. Na koncu so varčevalci z večjimi hranilnimi vlogami ostali brez dela svojega denarja. Doslej je reševanje bank bolj ali manj bremenilo le davkoplačevalce. Velikega čiščenja bančnega sektorja še ni bilo. To velja za enega od razlogov, zaradi katerega Evropa ne more rešiti trdovratne recesije.

»Od izbruha finančne krize leta 2007 so v ZDA zaprli petsto bank. Zdaj so banke v boljšem položaju kot pred krizo in ameriška država je z njihovim prestrukturiranjem celo zaslužila,« je pred kratkim ugotavljal prvi človek kriznega sklada ESM Klaus Regling. Kljub drugačni strukturi bančnega sektorja na naši strani Atlantika je zanj osupljivo, da je bila v Evropi zaprta le ena banka, razvpita Laiki na Cipru.

Očitno je, da je razdeljena Unija, v kateri ključne države vlečejo vsaka na svojo stran, naredila napako, ker je dolgo odlašala (pravzaprav se še vedno obotavlja) z oblikovanjem bančne unije. V Luxembourgu doseženo soglasje o neposredni pomoči ESM kriznim bankam je korak, s katerim naj bi bili v prihodnosti kos položaju. Javne finance kriznih držav, ki so doslej morale nositi največji del bremena, bodo pod manjšim pritiskom.

Predvsem Španija si je prizadevala za takšno rešitev, da bančnega bremena ne bi plačevala le sama. Do začetka delovanja bančne unije je sicer še dolga pot, saj se nerešena vprašanja v politično kočljivem in strokovno zahtevnem projektu kar množijo. Je predstavljivo, da bi avstrijski davkoplačevalec moral prevzeti del tveganj za početje katere od španskih hranilnic v Andaluziji? Tudi glede odgovornosti krivcev za položaj so v veliko državah še na samem začetku.

Strah dvomljivcev, ki opozarjajo na nevarnost japonskega scenarija, je utemeljen. Po njihovi logiki bi se lahko zgodilo, da bodo z denarjem iz ESM bančni zombiji umetno ohranjeni pri življenju. To bi na koncu škodovalo gospodarski rasti, stara celina bi končala v dolgoletni stagnaciji. Cilj naslednjih korakov poglabljanja bančne unije, ki je za dolgoročno stabilnost območja evra nujno, je narediti sistem za čim bolj gladek potek zapiranja bank, ki ne morejo preživeti na trgu.

Vsekakor so ukrepom, kakršne smo, denimo, spremljali v Grčiji, kjer je bilo upnikom (predvsem francoskim in nemškim bankam) prizaneseno v škodo evropskih davkoplačevalcev šteti dnevi. Tudi slovenska izkušnja je pokazala, da bi pri reševanju slovenskega bančnega problema neodvisno in nepristransko evropsko telo sprejemalo boljše rešitve kot politika, bolj ali manj neposredno prepletena z interesnimi skupinami, za katere so davkoplačevalci le molzna krava.