Firbci

Pred desetimi dnevi je kamera pokazala odvetnika Stojana Zdolška, ki se je v sodni dvorani pripravljal na nadaljevanje postopka v zadevi Serming. Ko se je kamera osredotočila na senat, je koprska sodnica Meri Mikac zahtevala, naj kamere odstranijo. Snemanja ni dovolila, ker je sodni red, ki ga je 1. januarja uveljavil minister za pravosodje in ki dovoljuje tudi snemanje sodnega senata, označila za neustavnega. In kamere so odstranili.

Lahko pa jih tudi ne bi. Mediji imajo veliko izkušenj s snemanjem kazenskih postopkov, procedura je bila utečena. Zdaj jo je nekoliko spodnesel novi sodni red. In koprski primer je bil le eden od tistih, ki so v zadnjih dneh načeli odnos medijev do sodišč. Pa ga ne bi smeli samo zaradi snemanja sodnikov. Ti so vendarle funkcionarji, takšen status s sabo prinese vse dobro in slabo. Če kamere lahko posnamejo tožilce in odvetnike, ni prav pametnih razlogov, zakaj ne bi tudi sodnikov.

Toda temeljna past novega sodnega reda se ne skriva v tem, kaj ta pomeni za sodni senat, ampak kaj pomeni za stranke v postopkih. Še posebno civilnih. Če v kazenskih lahko razumemo, da zanje obstaja javni interes, ko se na eni strani znajdeta država in posameznik, potem za večino civilnih postopkov takšnega interesa ni mogoče prepoznati. Imate zapuščinsko obravnavo, dedno, ste v osebnem stečaju, ukvarjate se z razdelitvijo premoženja, s sosedom sta v mejnem sporu ... Kakšen javni interes obstaja v teh primerih, da vam nekdo s kamero lahko diha za ovratnik? Prav nikakršen. Prizadevanja Gorana Klemenčiča za večjo transparentnost dela pravosodja so popolnoma legitimna, toda preširoko odprta vrata bodo imela nasprotni učinek. In sicer predvsem za tiste, ki ne morejo vplivati na to, ali bodo snemani in fotografirani.