Tiskane izdaje
Čeprav je negotovost v življenju Mirka Tuša postala normalno stanje duha in bi bilo že čudno, če bi se o njegovi trgovini nehali pogovarjali kot o podjetju, ki visi na nitki, je novica, ki so jo objavili mediji, prinesla olajšanje. Trgovec in banke upnice, ki s krajšimi predahi že pet let let iščejo formulo za obstoj, so na Miklavževo menda dosegli načelni dogovor o že tretjem reprogramu dolgov.
Novica je iz »neuradnih, a zanesljivih virov«. Kot praktično vse iz tovrstnih zgodb, ko mediji iz dolžnika lahko iztisnemo samo hvalisanje, kako se situacija načrtovano izboljšuje, medtem ko ostali vpleteni molčijo ko grob, po kuloarjih pa sejejo parcialne, interesno usmerjene »resnice«.
Nekateri torej že slavijo, drugi pa so skeptični. »Načelni« dogovor se lahko uresniči, ali tudi ne. Je pa še kako pomembno, da se v teh s prazničnim optimizmom prežetih dneh, ko dobi nakupovalna mrzlica epidemične razsežnosti, pomiri potrošnike-kralje (Kupujte, Tuš obvlada, je naš in večno bo!), še posebej pa domače dobavitelje, da bodo do vrha in čez napolnili police in pomagali trgovcu napolniti blagajne (Bo že plačal, saj vendar v povprečju zmanjšuje obveznosti do dobaviteljev!). Dokler posel teče, obstaja upanje.
Pa recimo, da gre iz medijskih zapisov v božja ušesa in Tuš izpolni zahtevne pogoje ter dobi reprogram do leta 2018. Ali je to zanj dokončna rešitev? Ni. Ne reši ga niti reprogram do leta 2018, ne do 2020 ali 2025. Ne glede na to, kako dober je sporazum, ki zgolj odlaga plačila dolgov v prihodnost, se račun, upoštevaje trenutno poslovno kondicijo dolžnika, ne izide. Priznamo, podatkov, s katerimi bi podprli tezo o poslabševanju njegove tržne pozicije, ni. Ker jih Tuš še vedno ni objavil na Ajpesu. Zakaj, najbolje ve sam, a če bi bili spodbudni, bi se vsaj s ključnimi gotovo pohvalil.
Slišati pa je, da je bilo lansko poslovanje trgovskega dela skupine še slabše kot leto prej, dobiček iz poslovanja pred amortizacijo – evro gor ali dol – je bil alarmantno nizek. V letošnjem letu se je bojda obrnilo na bolje, a konkurenca v trgovini je huda in Tušu še vedno kradejo kupce diskonti ... Kakor koli, Tušev donos je preprosto prenizek za odplačilo enormnega dolga. Zasluži komaj za obresti, kje pa je še glavnica, da o vlaganju v razvoj, ki je predpogoj konkurenčnosti, ne govorimo. Vse to se odraža v dolgih plačilnih rokih in nezadovoljstvu dobaviteljev. Ki Tušu vrnejo v obliki slabših nabavnih pogojev in dodatno znižajo zaslužek. Spirala navzdol.
Do dolgoročno vzdržne strukture družbe vodijo edinole radikalni rezi: upnice bi se morale sporazumeti o odpisu vsaj polovice dolga, potem bi za drugo polovico terjatev nemara le našli kupca. Še del preostalega dolga bi bilo nujno konvertirati v lastniški delež in kapitalsko okrepiti družbo ter doseči boljšo pogajalsko pozicijo pri dobaviteljih. Koliko bi »pogoltnila« posamezna banka in ali bi del bremena prevzeli tudi dobavitelji, pa je stvar dogovora (kakršnega deležniki očitno še niso sposobni doseči). In šele potem bi zadeva postala zanimiva tudi za potencialne zadružnike.
Formula za obstoj
Tušev donos je preprosto prenizek za odplačilo enormnega dolga.
Objavljeno
10. december 2015 18.16
iza tuš
