Tiskane izdaje
Egiptovski revolucionarji, izobraženi mladeniči in mladenke, ki so se pred letom dni za ceno svojih življenj uprli despotskemu režimu Hosnija Mubaraka, so dvanajst mesecev pozneje še bolj jezni kot v prvih dneh ljudske vstaje.
Ko so lani odšli na ulice in se goloroki spopadli s policijo in režimskimi brutalneži v civilu, so imeli upanje in jasen cilj. Bili so enotni. Na svojo stran so z mešanico pravičniškega gneva in moralne neoporečnosti pridobili velik del svetovne javnosti. Njihova pogum in odločnost sta svetu ponižanih in razžaljenih poslala sporočilo - uprite se, saj je to mogoče!
In v prvih dneh po Mubarakovem padcu se je zdelo, da jim je uspelo. Njihov zgled je marsikje po svetu - tudi v Grčiji, Španiji in Združenih državah - sprožil protestna gibanja mladih izobražencev, ki so jim privilegirana elite pri belem dnevu ukradle prihodnost. Tahrir (arabsko: osvoboditev) je postal sklicateljsko mesto novodobnega uporništva z razlogom. Uporništva, ki temelji na negaciji vseh političnih, družbenih in ekonomskih konceptov in uporništva, ki se zaveda, da so resnične spremembe mogoče le, če zanje tvegaš svoje življenje. Kljub »digitalni platformi« je revolucija mogoča le na analognih ulicah, a še to le ob skoraj neskončnem »vztrajnostnem momentu«.
Ko so egiptovski protestniki jutro po Mubarakovem padcu v pijanosti zmagoslavja zapustili Tahrir, so staremu režimu nehote pomagali, da utrdi svojo rahlo načeto vladavino. Vrhovnemu vojaškemu svetu, ki je prevzel vodenje države in si v manipulativnem manevru desetletja prilastil velik del zaslug za revolucijo, je v zadnjem letu uspela velika gledališka predstava. Izpeljali so referendum in preložili pisanje nove ustave. Ob tem so zaprli več tisoč aktivistov in blogerjev ter obračunali z nevladnimi organizacijami. Po tednu silovitih nemirov so generali izvedli prve »svobodne in poštene« parlamentarne volitve, na katerih je z dvetretjinsko večino slavil islamistični blok. Protestniki s Tahrirja so ostali brez glasu.
Z navidezno demokratičnimi sredstvi je vojska z obilno pomočjo Muslimanske bratovščine - svojih nekoč naravnih sovražnikov, po revoluciji pa naravnih zaveznikov v totalitarizmu - utrdila nedemokratično vladavino. Ta bo v prihodnje razpeta med dvema slonokoščenima stolpoma, iz katerih bodo ostareli generali in s saudsko-katarskimi dolarji podprti imami Egipčanom še naprej prodajali laži in iluzije. Toda polovica Egipčanov je mlajša od petindvajset let. Približno toliko jih živi pod mejo revščine, ki je bila do zdaj »znosna« le zaradi subvencioniranega kruha in bencina. Subvencije bodo kmalu odpravljene.
Začel se bo drugi, odločilni krog egiptovske revolucije, ki se ne bo ukvarjal z velikimi političnimi slogani, temveč z golim preživetjem. Tu bo nemočen celo deus ex machina. Tako vojaški kot »božji«.
