Geopolitika denarja

Med pojasnjevanjem tega, kaj so posebne pravice črpanja (Special Drawing Rights, SDR), ki jih je Mednarodni denarni sklad (IMF) ustanovil leta 1969, da bi na ta način devizne rezerve hranili v trdnejši valuti od takrat oslabelega ameriškega dolarja, je harvardski ekonomist Jeffrey Frankel to sintetično valuto, namenjeno vladam in centralnim bankam, poimenoval »esperanto mednarodnega denarja«. Ustvarjen zato, da bi postal skupni jezik, se je tudi ta denarni esperanto, tako kot se je to zgodilo z lingvističnim, na koncu spremenil v eksponat v muzeju globalizacije. V vsakdanjem življenju ga komajda kdo uporablja.

Vendar je kljub temu pomemben. Ne zato, ker so nekatere države v želji, da bi se osamosvojile od ameriškega dolarja, tečaj svojih valut povezale z vrednostjo SDR (pred tridesetimi leti je to počelo 14 držav, danes le še Sirija). Pa tudi ne zato, ker se določene storitve plačujejo v ekvivalentni vrednosti SDR (pravzaprav je prehod skozi Sueški prekop ena redkih stvari, pri kateri je bila cena izražena v valuti IMF). SDR so pomembne zato, ker kažejo, kako je svet že zelo blizu, a še vedno daleč od naslednikov Bretton Woodsa. In prav Kitajska je tista, ki mu je do zdaj manjkala za vzpostavitev esperantskih temeljev nove finančne trdnosti.

Ko je generalna direktorica IMF Christine Lagarde objavila, da bo po 1. oktobru prihodnje leto kitajska valuta peta komponenta v košari SDR, so nekateri vstop Kitajske kot prve države v razvoju, ki se je znašla v družbi valutnih silakov, videli kot odločilen korak na njeni poti k statusu velike sile. Drugi so se ob tem zgolj nasmejali. Kitajska je na koncu koncev še vedno pred odločitvijo, ali se bo odrekla partijskemu nadzoru nad kapitalom, kar je prvi pogoj, da se začnejo tudi devizne rezerve po vsem svetu učiti kitajščine in se odmikati od prevladujočega angleškega jezika. Prav imajo tako prvi kot drugi.

Gledano s političnega zornega kota je to pomemben trenutek. IMF je očitno zaradi močnega razloga zanemaril vse tisto, česar Kitajska še od Mao Zedongovih časov ni spremenila v svojem finančnem sistemu ter s tem azijski sili omogočili, da pospeši in poglobi reforme. Gledano z zornega kota realne ekonomije pa se bo s to razširitvijo košare le malokaj spremenilo in Kitajska se bo še dolgo ukvarjala z vprašanjem, ali bo imela od finančne liberalizacije, ki je še vedno prvi pogoj za njeno resnejšo vlogo na svetovnem prizorišču, več koristi ali več škode.

Vse to je mogoče pogledati še z enega zornega kota. Geopolitika denarja je bila s to potezo postavljena na trdnejše temelje. Prisotnost renminbija v košari morda ne bo ZDA takoj preprečil, da finance spreminjajo v orožje, bi pa v določenem trenutku prav zaradi te valute postalo težje uvajati sankcije proti državam, ki izstopajo iz zahodne zasnove globalizacije. Kitajska je morala s tem prevzeti novo odgovornost za vzpostavljanje globalnega ravnovesja med razvitimi državami in državami v razvoju. In tudi to je pozitivno. Morda bo azijska sila s svojo taktiko »korak za korakom« tudi Ameriko, Evropo, Veliko Britanijo in Japonsko prisilila, da se bodo začele učiti esperanto mednarodnega denarja. V tem bi bil največji pomen vstopa Maove valute v kapitalistično košaro.