Tiskane izdaje
Je prvi ameriški temnopolti predsednik res obsojen na usodo Jimmyja Carterja, ki je po vietnamski vojni obljubljal demokratizirati prvo svetovno velesilo, povezati moč in moralo ter v mednarodno politiko vrniti vsaj nekaj poštenja, na koncu pa se mu je vse skupaj popolnoma »sfižilo«, kot je v Die Weltu zapisal Jacques Schuster, ali pa so rane 11. septembra 2001 v ZDA tudi po dvanajstih letih še vedno tako globoke, da se Američanom, s predsednikom vred, preprosto meša?
Javno braniti početje Agencije za nacionalno varnost (NSA), ki je nezakonito, protiustavno, v opreki z vsemi demokratičnimi standardi doma in po svetu »v imenu boja proti terorizmu« prisluškovala vsem in vsakomur, hkrati pa do onemoglosti preganjati človeka, ki je razkrinkal vsa ta kršenja pravil pravne države in mednarodnih norm, je, milo rečeno, skregano z zdravo pametjo. Vzhodnonemška Stasi, ki se je v svoji kratici prav tako sklicevala na »državno varnost«, le da v zvezi s »protikomunistično nevarnostjo«, je nekoliko manj sofisticirano desetletja počela isto. Kar bi morala vedeti vsaj kanclerka Angela Merkel.
Zaradi NSA, Snowdna in obsedenosti s terorizmom podreti vse mostove, ki bi lahko vodili k uresničitvi ciljev, o katerih je Obama z jedrsko razorožitvijo vred karizmatično govoril na začetku mandata, za svoje obljube pa vnaprej dobil celo Nobelovo nagrado, je v tej luči videti precej nerazumno početje. Celo neumnost. Ali pa prostodušno priznanje, da imaš zaradi »višjih nacionalnih interesov« celo kot prvi mož sveta povsem zvezane roke. Kar je Putin, ki mu okus po nekdanji hladni vojni vsaj virtualno vrača nekaj izgubljene moči, seveda spretno izkoristil.
Če bi kaj takega storil Bush mlajši, bi lahko rekli: O. K., obstaja tudi drugačna, boljša Amerika. Ker to počne Obama, ki je pred petimi leti ponujal roko Rusom, Kitajcem, arabskemu svetu in vsem po vrsti karizmatično obljubljal nov začetek, je zgodbe in upanja, da bo temnopolti demokrat uspel kar koli spremeniti, nepreklicno konec. Obstaja samo ena Amerika. In ta je tudi pred dvanajsto obletnico 11. septembra še vedno enako obsedena s terorizmom, kot je bila. Naj dejstva, za kako prenapihnjen problem gre, še tako kričijo drugače.
Po letu 2005 je zaradi terorističnih napadov povprečno na leto izgubilo življenje 23 Američanov. Večina v tujini. »Več jih vsako leto umre, ker jim pade na glavo televizor,« je v New York Timesu zapisal Nicholas Kristof, najmanj petnajstkrat toliko pa zaradi padca z lestve. Če upoštevamo še povprečno 30.000 civilnih žrtev strelnega orožja na leto, kar je v ZDA svojevrsten človeški davek orožarskemu lobiju in zagovarjanju pravice do »samoobrambne« uporabe strelnega orožja, proti čemur ne kongres ne predsednik ne moreta in tudi ne storita nič, je najbrž jasno, kje se skrivajo pravi »nacionalni varnostni problemi«. Če seveda govorimo o varnosti državljanov in človeških žrtvah.
Kljub temu so ZDA po letu 2001, menda iz strahu pred terorističnimi napadi, za »domovinsko varnost« porabile najmanj osem bilijonov dolarjev. In demokrat Obama pri tem ni prav nič zaostajal za svojim predhodnikom Georgem W. Bushem.
