Geostrateška natezalnica

Več kot dva meseca je že, odkar so se v po površini največji evropski državi začeli najprej mirni, v zadnjem času pa čedalje bolj nemirni protesti proti odločitvi oblasti, da ustavijo pridružitvena pogajanja s praznih obljub polnim Brusljem in se po pomoč raje zatečejo k »bratski« Moskvi. In nič kaj ne kaže, da jih bo kmalu konec, je pred dnevi po obisku vseh »vojskujočih« se strani v Kijevu povedala prva dama evropske diplomacije Catherine Ashton. V prestolnico Ukrajine je prišla poslušat in povedat kako načelno spodbudo, saj kaj konkretnega, vsaj kar zadeva evropske »korenčke«, po besedah opozicijskega voditelja Arsenija Jacenjuka ni obljubila.

A o »korenčkih« za Ukrajino, s katerimi bi se lahko zoperstavil ruski pomoči, Bruselj še do pred kratkim sploh ni razmišljal. Raje je od suverene države zahteval, naj iz zapora izpusti pravnomočno obsojeno političarko, ki si je milijardno bogastvo na sporen način nabrala še v času prejšnjega režima. Prejšnji teden je predsednik Sveta Evrope Herman Van Rompuy na münchenski varnostni konferenci oholo razlagal, da je »naš največji korenček naš način življenja, naša največja palica pa zaprta vrata«. Pa naj si zdaj približno 46 milijonov Ukrajincev drzne tako velikodušni predlog primerjati z ruskim »izsiljevanjem«, ki jim prinaša petnajst milijard dolarjev precej bolj človeških posojil od tistih, ki jih je trojka ponudila svojim lastnim članicam, in takšno ceno ruskih energentov, kakor je tudi Nemci ne morejo izsiliti od svojih tesnih vzhodnih partnerjev.

Na začetku tedna sta Bruselj in Washington menda končno začela razmišljati, kako bi Kijevu poleg velikih demokratičnih besed ponudila tudi kak bolj pragmatični korenček. Podrobnosti še niso znane, a ta seveda ne bo primerljiv z rešilnim paketom za povojno Zahodno Nemčijo, ki si ga je zaželel Jacenjuk, ko se je poigral z besedno igro v angleščini, da Ukrajina namesto izrednih razmer (»martial law«) potrebuje Marshallov načrt (»Marshall Plan«). A že to, da so veliki prodajalci zahodnih vrednot vsaj začeli razmišljati, da bi bilo nemara treba ljudem, ki so jih spodbudili, da se podajo na ulice, tudi kaj konkretnega ponuditi, je dobra novica. Končno se je tudi demokratični Zahod odločil, da bo Kijevu pripravil svojo različico »korenčka«, ki bi ga seveda imenoval »izsiljevanje«, če bi si ga bili izmislili v Moskvi.

Doslej sta ZDA in Evropa v Ukrajini večinoma podpirali le zakon ulice. Čeprav javnomnenjske raziskave kažejo, da je več kot polovica Ukrajincev za priključitev Evropski uniji, karkoli to že pomeni, namreč ne gre pozabiti, da je bil njihov predsednik Viktor Janukovič, ki je z zavrnitvijo evropskega snubljenja zgolj spoštoval odločitve vlade in parlamenta, izvoljen na demokratičnih volitvah, ki bi se po svobodi in poštenosti brez strahu lahko primerjale z veliko večino izbiranj ljudstva v zahodnem svetu.

A zahodna dvoličnost se ne konča pri vstopanju teh držav v skupno evropsko družino. Če bodo Ukrajinci nekoč člani, jim še vedno grozi podoben drugorazredni status kakor nekaterim njihovim že pridruženim slovanskim bratom, ki se jih zdaj domnevno razvite evropske države otepajo kot odvečne delovne ali brezdelovne sile.