Glasni dnevi in tihe noči
Fri, 29.01.2016, 21:30
Glasni dnevi in tihe noči
Singapurski minister za kulturo ni uvedel kvot. Razlog? Premalo dobre singapurske glasbe.
Doktor Jakob Ibrahim verjetno ni ravno najbolj znana osebnost v podalpskih krajih, je pa v času razprav o kvotah slovenske glasbe v radijskih programih brez dvoma zanimiv. Singapurski minister za kulturo je pred nekaj leti namreč oznanil, da kvot ne bo uvedel. Razlog? Po posvetih s predstavniki glasbene industrije je ugotovil, da bi bile kvote nesmiselne, ker dovolj obširen repertoar singapurske glasbe, primerne za radijsko oddajanje, sploh ne obstaja! Bi bilo kakor koli mogoče, da se slovenska ministrica za kulturo, ki je v četrtek dočakala izglasovanje noveliranega zakona o medijih (in v njegovem okviru časovno spremembo zapovedanih glasbenih kvot), nekoč v prihodnosti znajde v podobni zagati?

Tirade, ki so v parlamentu in zunaj njega pospremile sprejemanje popravljenega medijskega zakona, govorijo temu v prid. Slovenske kvote sicer ostajajo nespremenjene, ustrezni člen zdaj le določa, da je treba večino slovenske glasbe spraviti v bolje poslušani čas med jutrom in zgodnjim večerom.

Zainteresirana javnost je ob kvotah razklana na dvoje, na troje. Po eni strani so tisti, ki narodnozavedno ponavljajo, da je predlagani delež slovenske glasbe v programih premajhen, glasbeniki imajo jasna stališča do tega, da so kvote mizerne, uredniki opozarjajo, da ni vdor politike pod krinko javnega interesa v programske sheme nič drugega kot politični prevzem radiev, kritični opazovalci pa navržejo, da je sporna kakovost slovenskega repertoarja. Dodatno zagato v tej kolobociji priskrbi zakonodajalčeva želja pomagati manj uveljavljenim, mladim glasbenikom, katerih glasbo bodo postaje od zdaj morale upoštevati vsaj četrtinsko. V dneh pred glasovanjem smo v parlamentu lahko slišali, da so predlani prvič predvajani fonogrami zasedali le 3,49 odstotka celotnega predvajalnega časa.

Samo kvote, si je mogoče misliti, ne morejo rešiti vsega, svoje bi morali narediti vsi v glasbeni verigi, program radijskih postaj je šele na koncu. Seveda to velja za celotno produkcijo slovenske glasbe, poslušalcev pač ni mogoče z zakonom prisiliti, da poslušajo nekaj, česar nočejo. A kvote se zdijo kljub drastičnosti primeren instrument. Seveda niso le slovenska posebnost, poznajo jih v Franciji (kjer segajo tudi na področje televizijskih programov in sporeda kinematografov), pa v Indoneziji, Maleziji, Kanadi, na Slovaškem in drugod. Pogledovanje naokrog pokaže smoter: Novi Zelandiji, s Slovenijo primerljivi državi z malim trgom, so kdo drug kot Američani vedeli svetovati, da naj se glasbenih kvot ne loteva, ker bo sicer kršila Splošni sporazum o trgovini in storitvah, nad katerim bedi »njihova« Svetovna trgovinska organizacija, podobno so Južno Korejo Američani med pogajanji o trgovinskem sodelovanju prisilili, da kvoto korejskemu filmu namenjenih dni v kinematografih zmanjša za polovico. Interesov ameriški biznis pač ne skriva nikjer.

Glasni dnevi in tihe noči

Mikrofon mešalne mize. Foto: Neža Renko

Prijavi sovražni govor