Tiskane izdaje
Medtem ko so svetovni voditelji v Münchnu v posmeh resničnosti in trpljenju sirskega ljudstva, h kateremu so sami zelo pripomogli, določili, da mora v Siriji v tednu dni zavladati premirje, je sirska vojna dokončno postala globalni konflikt. Vzroki za vojno so pozabljeni, zgodovinski spomin je izbrisan, štejejo le še (posamični) interesi.
Prihaja pomlad vojnih zločincev.
Že tri dni trajajoče turško obstreljevanje vojaških položajev sirskih Kurdov na severu države ter prihod saudskih bombnikov in lovcev na turško vojaško letališče Incirlik jasno napovedujejo razširitev najbolj krvavega konflikta našega časa, v katerem je bilo do zdaj ubitih najmanj 265.000 ljudi, skoraj polovica sirskega prebivalstva pa je morala zapustiti svoje domove.
Turški vojaški poseg na severu Sirije je bil predvidljiv. Iz Ankare so namreč že dolgo prihajali signali, da Turčija nikakor ne bo dopustila ozemeljske krepitve sirskih Kurdov (PDY in njenega vojaškega krila YPG). Turški predsednik Tayyip Recep Erdoğan je sirske Kurde celo (iz)enačil z Islamsko državo in jim že davno napovedal vojno. Turčija je v vojno proti IS, svoji strateški zaveznici, uradno vstopila že pred meseci, a v spopadih s skrajno sunitsko milico ni bila ravno aktivna. Vstop v mednarodno koalicijo proti IS je Turčija, druga največja vojaška sila zveze Nato, izkoristila za obračun s pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK) v pogorju Kandil na severu Iraka. Pri tem je turška oblast v vojno proti Kurdom, ki nikoli v zgodovini niso bili vojaško močnejši, krenila tudi na lastnem ozemlju. Združene države jih pri tem niso ustavile. Nasprotno.
Zdi se, da je Ankara le čakala na »svojo priložnost« za obračun s sirskimi Kurdi in prav ironično je, da so ji jo s svojim bombardiranjem uporniških četrti v iz dneva v dan bolj obleganem Alepu in okolici ponudili Rusi, ki se so sicer na drugi strani sirske fronte, a je njihova računica podobna turški. Tudi Moskva je v sirsko vojno uradno vstopila zaradi boja proti Islamski državi in tudi Moskva v skrajni sunitski milici nikakor ni videla prve tarče svojih letalskih napadov, ampak le alibi za uresničevanje svojih geostrateških načrtov. Ruski načrt je – tako kot turška podpora različnim uporniškim skupinam – jasen že vse od začetka sirske vojne: razbiti vse skupine, ki se bojujejo proti sirskemu režimu. Tako Turčija kot Moskva sta »odvisni« tudi od pomoči dveh ključnih regionalnih igralcev in njihovih sektaških oprod – sunitske Saudske Arabije in šiitskega Irana. Saudski dvor, vodilni pokrovitelj svetovnega terorizma, je v Turčijo z namenom spopada že poslal svoje bombnike in napovedal možnost kopenske ofenzive na severu Sirije. Iran je v Siriji vojaško prisoten že od prvih dni vojne – z republikansko gardo, orožjem, denarjem in tudi tisočimi v iransko vojsko »priključenih« šiitskih borcev iz Afganistana.
Maske so padle. Prihodnji tedni in meseci bodo odločilni.
Nikakor ne le za Sirijo.
