Gnila demokracija

Nekaj gnilega je v naši demokraciji, je pred dnevi ob izbruhu »afere Penelope« izjavil kandidat desnice za predsednika Francije François Fillon.

Nekdanjega premiera, ki so ga javnomnenjske ankete v tekmi za Elizej še do nedavna postavljale spodbudno visoko, so na tnalo postavili pri satiričnem tedniku Le Canard enchainé: z namigom, da je njegova žena Penelope kot namišljena »parlamentarna asistentka« in pozneje »sodelavka njegovega namestnika v parlamentu« v osmih letih prejela »nezasluženih« 500.000 evrov. V politiko in javnost je zavrtal črv: Je kdaj delala v narodni skupščini?

Seveda je, precej neprepričljivo pojasnjuje Fillon. S tem, da bi zanj delala soproga ali kak drug član družine, ni po ohlapni francoski zakonodaji resda nič narobe. A treba je delati. »Mislim, da bi bila moja pot drugačna brez ženine podpore in pomoči. Popravljala mi je govore, sprejemala ljudi, ki so me želeli videti, a se z njimi nisem mogel srečati, predstavljala me je na manifestacijah, v raznih združenjih … Delala je zame, vsak dan je opravljala delo, ključno za moje politično življenje.«

Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi ta po Fillonu »nizkotni« škandal celo med njegovimi ožjimi političnimi kolegi sprožil čudenja, češ, ‘nismo vedeli za njeno službo’, in če ne bi mediji razkopavali po starih izjavah Penelope Fillon, ki jih je dajala v slogu, da je ob petih otrocih desetletja ostajala bolj kot ne doma in v senci. Za povrhu so zdaj še razkrili, da je Fillon pred leti najemal odvetniške storitve pri svojih najstarejših otrocih, pa čeprav sta bila takrat še študenta prava in daleč od odvetniške prakse.

A republikanec, ki je novembra lani dobil predvolitve, trmasto vztraja naprej. Pristojnim preiskovalcem je prek odvetnika izročil »dokaze«: plačilne listke z zneski in datumi; prepričan, kot je izjavil v intervjuju za JDD, da je žrtev »strašne manipulacije«. »Na delu so sile, ki me hočejo utišati in oslabiti kot kandidata.« Takole predvolilno spraviti se nanj da samo razkriva »gnilost francoske demokracije«, zato naj »pravosodje čim prej opravi svoje delo«. A afera nemara hkrati še bolj kaže, kako zelo je francoska politika – tista najbolj elitna po moči in financah – odmaknjena od ljudi: od tega, kako v močno razslojeni družbi živijo široke množice. Te dni verjetno težko poslušajo, da je Penelope Fillon kot nekakšna »literarna svetovalka« pri Revue des Deux Mondes od bogatega lastnika, prijatelja milijarderja, prejela 100.000 evrov za komaj dve skromni knjižni recenziji … Ankete javnega mnenja zato Fillonu napovedujejo politični pogrom.

Morda so naklepi njegovih političnih tekmecev res »prozorni«: ugasniti desničarjeve sanje o Elizeju in korenito zarezati v predvolilno dinamiko, toda v sedanjih časih, ki kličejo k popolni transparentnosti, mora biti vsak politik odprta knjiga.

V Fillonovo barko je vdrla voda … V najbolj demokratičnih demokracijah bi zagotovo že potonila. François Fillon pa se vsaj za zdaj čuti še »močnejšega«. Včeraj je povabil privržence na politično zborovanje v Parizu, najbolj moralno zaslepljeni so prišli s transparenti, na katerih je pisalo: Jaz sem Penelope.