Enrico Letta, uglajeni politik evropskih manir, je dobil veliko podporo v obeh domovih rimskega parlamenta. Tako rekoč vsa polnomočja ima za reformiranje dežele, ki je razvojno zaspala za dve desetletji, ko se je vsa zadovoljna ukvarjala z zgodbami o bogastvu in lepih deklicah državljana Silvia. Njegove potegavščine in pripovedke o razvratu na dvoru so bile za medije privlačne, ljudem pa všečne.
Na prvi pogled se po zaupnici zdi za Enrica Letto vse v najlepšem redu. Napoveduje hude mesece, potem pa olajšanje in razcvet. Gospodarsko rast že čez dve leti, zaporo pred breznom brezposelnosti mladih že prej. Novo volilno zakonodajo skoraj čez noč. Berlusconi je s svojimi odšel iz koalicije, od znotraj ne more več rušiti lastne vlade, ki jo je od aprila, ko so jo sestavili kot dokaz razkroja dvopolne politike, spodkopaval vsak dan znova.
V resnici pa ni nič v redu. Vse se še enkrat in prav na hitro zapleta. Preveč je interesentov za kaos, da bi bilo mogoče zlahka verjeti v mir in razcvet. Z zaupnico osvobojeni premier, ki je prišel na vrh, ko nihče od prej mogočnih politikov in strank ni zmogel več vladati, ima pred vrati čisto novo silo upornikov. Mediji so hkrati polni groženj padlega, pravnomočno obsojenega mogotca Silvia Berlusconija, da bo v deželi izbruhnila revolucija, če si ga bodo sodniki upali aretirati. Nemočen brca, ker so ga izgnali iz senata in nima več imunitete. Njegova harmonija s prevratniki z ulic se komaj lahko zdi naključna.
Upornikom, ki so se kot deus ex machina pojavili letošnjo pomlad, skoraj hkrati z nemogočo vladno koalicijo vseh barv, pravijo »forconi«, gnojne vile. V upor so se dvignili, ker niso več prenesli varčevalnih ukrepov in vsak dan večje revščine med navadnimi ljudmi, tako oznanjajo na vsakem zborovanju, v vsakem mestu in vsaki vasi, od severa do juga. Vodi jih kmet Danilo Calvani iz Latine pri Rimu, ki ga pred letom nihče ni poznal, zdaj pa sproža nemire, tisočglava množica nezadovoljnežev se mu pridruži v vsakem mestu. Na zborovanja, zapiranja cest in trgov in na nasilna začepljenja mejnih prehodov se ne vozi v traktorju, ampak v gosposkem jaguarju. Napovedal je že »pohod na Rim«. To je prestrašilo marsikoga. Po drugi strani marsikoga tudi ohrabrilo.
Geslo preveč spominja na preteklost, da bi si ga upali v Rimu kar tako, z zamahom roke, odmisliti. Še posebno ker je Calvani vzkliknil »pohod na Rim!« v trenutku, ko je Berlusconi zapretil z revolucijo, če bi se ga kdo upal zapreti. Koliko so osnovani strahovi pred Berlusconijevimi grožnjami in Calvanijevimi pohodi, vladnim možem v Rimu, se zdi, še ni jasno. Tudi zato ne, ker ne vedo, ali so v gibanju še kaj vplivni kmetje iz prvotne skupine, ali so jih preglasili skrajneži iz band nogometnih navijačev, skrajneži med severnimi legionarji, skrajneži iz vrst parlamentarnih petih zvezd. Predvsem pa ni znano, ali pohod »vilarjev« na Rim ni morda revolucija, s katero grozi Berlusconi.
Letta pomirja javnost, rekoč, da stvar ni resna in reprezentativna, njegov podpredsednik, notranji minister Alfano, nekoč Vitezov »rejenec«, ki bolje pozna ozadja, pa napoveduje obračun z vstajniki.