Tiskane izdaje
Če na Union Olimpijo gledamo kot dolgoletno ugledno članico evrolige, lahko sredino zmago nad Varesejem, ki od leta 2005 ni igral na evropski sceni, v elitni konkurenci pa še pet let dlje, ovrednotimo kot samoumevno. Lahko se celo odločimo za kritiko v slogu: igra vendarle ni bvila prav gledljiva, kajne? Le kako si poklicni košarkarji privoščijo toliko napak in zgrešenih 'zicerjev'? Če pa uporabimo prizmo krute resničnosti, ki Ljubljančane po finančni moči uvršča v sredino lige ABA in po dosedanjih rezultatih celo na dno, je uspešen začetek v evropskem pokalu nedvomno prijetno doživetje. Varese ima pač še veliko slavnejšo zgodovino od Olimpijine in navzlic hudi krizi italijanske košarke precej mirnejšo sedanjost. In ne zgodi se prav vsak dan, da zadnji na lestvici prvenstva naše regije užene vodilnega v serie A ter kot edini od sedmih zastopnikov nekdanje Jugoslavije pride do zmage v drugem najmočnejšem klubskem tekmovanju na stari celini.
Da je igra ljubljanskih košarkarjev daleč od optimalne, je seveda jasno tudi njim samim in še bolj trenerju Alešu Pipanu. Toda nihče ne more zanikati, moštvo od sramotnega poloma proti Ciboni igra sleherno tekmo nekoliko bolje, napredek lahko opazimo že med posameznimi četrtinami. Poleg neuigranosti in neizkušenosti zasedbo z osmimi novinci tepe predvsem pomanjkanje dominantnega organizatorja igre. Ustvarjalen dirigent pa lahko pomeni skoraj polovico moštva, saj zna dvigniti slehernega soigralca na višjo raven, razbrati, koga bi v določenem trenutku kazalo poslati v ogenj, prepoznati tekmečeve taktične nakane in tudi dopolnjevati trenerjeve zamisli.
Union Olimpija je v ta namen pripeljala Cedrica Jacksona, ki je pri 27 letih v najboljšem obdobju kariere. Vendar bo šele prihodnji teden – po vnovičnem pregledu z magnetno resonanco – jasno, kdaj bo lahko odigral prvo uradno tekmo. Če jo sploh bo, kajti poškodba narastišča trebušne stene je vse prej kot preprosta. Ker je Američan najdražji igralec moštva, tudi morebitna predčasna ločitev ne bi bila ravno neboleča, tako s finančnega vidika kot tudi košarkarskega. Prostih kakovostnih dirigentov za razumno ceno, ki se lahko hitro vključili v moštvo sredi sezone, pač ni v izobilju. Dokaz je lahko že Varese, saj je imel na voljo precej več časa in denarja kot stožiški šefi, a je spravil skupaj druščino, ki je v sredo igrala klasično »indijansko« košarko. Fantje pač raje mečejo trojke kot razmišljajo, njihov trener pa očitno ni opazil, da je bila predstava njegovega moštva v obratnem sorazmerju s številom temnopoltih Američanov v peterki.
Med junaki uvodne zmage je bil Litovec Deividas Gailius, ki je prebil na parketu 36 minut in bi utegnil hitro občutiti posledice preobremenjenosti. Zato so Olimpijini šefi začeli previdno iskati košarkarja, ki bi ga lahko razbremenil pri krilnih nalogah. Z Domnom Lorbkom niso našli skupnega jezika, zato pa odločno zanikajo zapise v medijih, da naj bi se dogovarjali tudi s Sanijem Bečirovičem in Urošem Slokarjem. S povratnim vprašanjem: ali ne slišite, da bi potrebovali dirigenta in krilo, ne visokega branilca in krilo?
