Pomisleki: Gola resnica

Nič ni preveč čudaško. Ko sta Dan in Rhiannon, zakonski par srednjih let iz Los Angelesa, izbrala takšen moto za svojo pornografsko producentsko hišo Anatomik Media, sta hotela morebitnim strankam sporočiti, da sta odprta za kakršnekoli zahteve.

Oba sledita modnim smernicam v proizvodnji pornografskih filmov za osebno uporabo, zato sta pripravljena posneti vse, kar zahteva naročnik. O scenariju, izbiri igralcev, upoštevanju fetišev ... se je mogoče podrobno pogovoriti s producentoma hiše Anatomik Media, končni izdelek pa pride po elektronski pošti, diskretno in anonimno, kakor to vsi pričakujejo že zaradi občutljivosti žanra.

Nato je Dana sredi noči prebudila elektronska pošta, v kateri je naročnik zahteval nekaj nepričakovanega. »Naj se dekle usede na tla s prekrižanimi nogami,« je pisalo v naročilu, »in naj v kamero pove tole: 'Vsi te imajo radi, stanje je trenutno slabo, vendar ne bo vedno tako ... samomor ni rešitev.'«

Dan je moral zbuditi Rhiannon. Oba sta se strinjala, da morata takoj odgovoriti stranki. Toda na njuna sporočila ni bilo odgovora. Zjutraj sta hitro posnela zahtevani film, in čeprav sta Riley – igralki, ki sta ji dala natančna navodila, kako naj se usede na tla in kaj naj pove pred kamero – plačala običajen honorar, jima je bilo vseeno, ali jima bo Milo, kakor sta medtem poimenovala naročnika, res plačal teh nekaj tisoč dolarjev, saj sta se hotela sporazumeti z osebo, ne z bančnim računom. Pohitela sta, da bo še pravočasno videl dekle, ki ga na tleh s prekrižanimi nogami prepričuje, da ga imajo radi. Da bo vse v redu. In da mora vsekakor živeti naprej.

S to zgodbo se konča triinpolurni zvočni dokumentarni film Učinek metulja (Butterfly Effect) velškega novinarja in pisatelja Jona Ronsona. Neznani naročnik, ki potrebuje tolažbo, je samo eden od nevidnih likov psihološke drame iz pornografskega sveta, ki jih je Ronson raziskoval, ko je leto dni živel v središču ameriške industrije »filmov za odrasle« v zalivu San Fernando na Floridi.

Med njimi je tudi neki bogati Norvežan, ki je od podjetja Anatomik Media naročil serijo desetih filmov in zahteval, naj v vsakem od njih skupina deklet uniči po enega od njegovih desetih filatelističnih albumov. Štirideset let je zbiral dragocene znamke, za katere je zapravil veliko denarja, nato pa mu je njegov psihoterapevt pojasnil, da ta konjiček slabo vpliva nanj, saj samo poudarja samoto in dodatno spodbuja njegovo željo po ljubezni.

Filatelist je producentski hiši poslal albume z znamkami in napisal, kaj točno si želi. V prvem filmu tri dekleta, oblečena v šolske uniforme, najdejo album in ga začnejo prelistavati. Ena od njih reče: »Lastnik albuma bi raje preživel nekaj časa s temi poštnimi znamkami, kakor da bi preživel noč z mano!« In dragoceni album konča v plamenih.

Tako v desetih filmih na deset načinov izgine Norvežanova zbirka in nastaja pornografija našega časa. Dan popolnoma pravilno ugotovi, da se je že spremenila v psihoterapijo.

Nihče ne dvomi, da živimo v dobi pornografije. Tega ne dokazuje samo to, da so ljudje od začetka letošnjega leta pogledali več kakor 4,6 milijona ur pornografskih filmov (nekdo je izračunal, da je ta količina časa enakovredna času 5,2 stoletja). Seksualizirana narava sodobne kulture že dolgo govori skozi besedila pop uspešnic, med katerimi se, denimo, Lady Marmalade že leta 1975 sprašuje »voulez-vous coucher avec moi, ce soir«, Britney Spears leta 1998 vabi, Hit Me, Baby, One More Time, Snoop Dogg ima leta 2007 Sexual Eruption, Rihanna pa leta 2009 preverja, »Come here rude boy, is you big enough ...«.

Če fantje to poslušajo, ko hodijo proti šoli s slušalkami na ušesih, in ko se vrnejo domov, pogledajo še videospot, v katerem Lady Gaga biča svoje spremljevalne pevce z verigo za kolesa, skupina Fountains of Wayne pa pusti fantu v videoilustraciji svoje uspešnice Stacey's Mom, da masturbira v kopalnici, medtem ko gleda spolno privlačno mamo svoje prijateljice, ni več dvoma, da živimo v dobi, ki je po dolgem in počez zaznamovana s pornografijo.

In če nekoliko razširimo območje užitkov ter izenačimo pornografijo s hitro hrano kot zelo podobno obliko superstimulansov, lahko ugotovimo, da od jutra do večera bombardiramo svoje možgane z dopaminom ali drugimi organskimi kemikalijami, od katerih pričakujemo, da bodo nahranile središča za občutek zadovoljstva. Še več, vsi ti izdelki, ne glede na to, ali gre za McDonald'sov hamburger ali internetni pornič, poskušajo ustvarjati odvisnost, prav tako kakor televizijska reklama za čips praviloma poudarja, da »ne moreš ostati pri enem samem, vedno boš hotel še in še«. Zadovoljstvo se potrjuje s ponavljanjem. Sreča se utaplja v odvisnosti.

In tako pridemo do grenkega priokusa razgaljene stvarnosti, v kateri vulgarnost izrinja umetnost, ustvarjalna moč pa ostaja na kolenih brez poguma, da bi se zatopila v globino nerešenih kompleksov. Pravzaprav postane naravno, da se obupani Milo, ki očitno razmišlja o samomoru, obrne na pornografsko producentsko hišo s prošnjo, naj ga potolaži dekle, ki sedi na tleh s prekrižanimi nogami. Ali pa da bi se osamljeni Norvežan z bogato zbirko poštnih znamk rad rešil eskapističnega konjička s svojim kvazipornografskim izrazom, ki ga bo morda celo spolno vzburil, če bodo igralke vzbudile dovolj hormonov z nasiljem nad njegovim filatelističnim bogastvom – oziroma nad njegovo odtujenostjo od družabnega življenja.

Pornografija seveda ni nov pojav. Če je kdo pozabil, da je vse na svetu nastalo na Kitajskem, naj poišče Kangjiashimenji, kjer se gorovje Tjanšan dotika puščave Taklimakan. Tu, na odmaknjenem območju sedanje avtonomne pokrajine Xinjiang, so odkrili prazgodovinski relief, ki abstraktno, vendar slikovito prikazuje prizore spolnega občevanja, verjetno med obredom plodnosti. Ocenjujejo, da so kamniti reliefi v Kangjiashimenjiju stari več kakor 3000 let, po prizorih, ki jih prikazujejo – na njih so tudi biseksualni in transseksualni liki –, pa bi lahko rekli, da se od časov, ko so jih vklesali, do danes v človekovi spolnosti ni nič spremenilo.

Toda Ronsonov dokumentarni film temelji prav na neki veliki spremembi, ki se je zgodila pred kratkim, in to, kakor avtor v zvočnem zapisu večkrat ponovi, prav »zaradi Fabiana«. Gre za Fabiana Thylmanna, nemškega tehnološkega podjetnika, ki je dal svetu to, česar si je ta očitno silno želel: brezplačno internetno pornografijo.

Fabian je že kot najstnik v devetdesetih letih prejšnjega stoletja služil denar s preprodajo gesel za pornografske internetne strani drugim mladoletnikom, saj je bilo takrat mogoče pridobiti dostop do takšnih internetnih strani samo s številko kreditne kartice. Nato je do leta 2012 kupil skoraj vsa podjetja, ki so imela v lasti internetne strani s pornografskimi vsebinami, in do leta 2012 je 80 odstotkov ljudi gledalo pornografske filme na eni od Thylmannovih internetnih strani. Brezplačno. Danes približno 75 milijonov ljudi vsak dan obišče njegov PornHub, YouPorn ali RedTube, ki jih je Thylmann povezal v globalni konglomerat. Ideja, o kateri je Fabian razmišljal že v pubertetnih letih, se je zdaj uresničila: seks je na internetu na voljo brezplačno. Metulj je tako zamahnil s krili, učinek vrtinčenja zraka pa se je prenesel na vse celine.

Ta učinek najprej vidimo tako, da se – kakor pravi Ronson – skoraj »vsak 12-letnik danes spolno izobrazi med gledanjem PornHuba«. Nato ga vidimo, ko opazimo, da so se vsi producenti pornografskih filmov, kakršna sta Dan in Rhiannon, znašli na robu preživetja. Toda Ronsonu se zdi najbolj pomenljivo to, da je prost dostop do pornografije zožal okus uporabnikov na skrajnosti, zaradi česar zdaj večinoma zahtevajo samo dve vrsti pornografskih filmov: tiste, v katerih igrajo igralke, mlajše od 20 let, ali pa tiste, v katerih je glavna igralka MILF, kar je okrajšava za Mother I'd Like to F.... Vse vmes ni več zanimivo in Ronson prav s tem pojasnjuje, kako je, denimo, Donald Trump postal predsednik ZDA.

Če bi radi dosegli, da ljudje gledajo pornografski film, mora v njem igrati deklica ali mama. »Če bi radi dosegli, da vam bodo prisluhnili in vas slišali, morate biti agresiven avtokratski levičar ali agresiven avtokratski desničar,« pravi Ronson. »Nežni ljudje, ki stojimo na sredini, smo se nekako izgubili.« Ali pa so nas našli v pointernetnem sistemu vrednot, v katerem je reševanje Mila pomembnejše od razgaljenega zaslužka.

»Vse bo v redu,« govori v kamero Riley, igralka, ki sta jo Dan in Rhiannon poklicala, da bi posnela Milovo naročilo. »Življenje ima vzpone in padce. Tudi jaz sem padla zelo nizko. Razmišljala sem o smrti in včasih se mi je zdelo, da bi bila to edina smiselna rešitev. Vendar sem vstala iz pepela in postala močnejša ...«

Je Riley igrala, ko je izgovarjala te besede? Ali sta z Milom resnično sorodni duši? In ali je vse to zgodba o nedolžnosti razgaljene podzavesti, ki jo ekstremizirani poganjki neomejene svobode poskušajo spraviti v eno od preostalih dveh kategorij obstoja: agresivni desničarji ali agresivni levičarji? In ali je kdo opazil, da sta se obe spremenili v moralno pornografijo?