Goljufi vsem na očeh

V začetku maja se je vsa slovenska javnost obnemelo čudila, ko je eden največjih davčnih utajevalcev in dolžnikov Rok Snežič na javni televiziji prostodušno razlagal, da državi ne namerava plačati več sto tisoč evrov dolga in da mu ta nič ne more, ker da je vso svoje premoženje preselil v Bosno in Hercegovino. A zgodbe drugih dolžnikov kažejo, da se je, če si dovolj iznajdljiv, plačilom očitno mogoče izogibati tudi brez lastniškega zatočišča izven naših meja.

Mediji na primer že nekaj časa opozarjajo, kako za sabo upnike z dolgimi nosovi pušča medijski mogotec Martin Odlazek. V Delu pa smo v zadnjih dneh razkrili primer nekdanjega uslužbenca Slovenskega državnega holdinga (SDH) Roberta Bička, ki je očitno razvil svoj poslovni model, s katerim bistveno ceneje na škodo drugih doseže izbris svojih neplačanih obveznosti: potem ko se vztrajno izogiba plačilu dolga, prek slamnatega kupca poišče način za poceni odkup dolga svojega upnika, ki ga nato pobota s svojim. Pri tem je neverjetno, da lahko Biček v sodnih postopkih, povezanih z izterjavo zoper njega, nastopa kot revež, ki premore le osebno perilo, tako da je oproščen celo plačila sodnih taks. In to kljub temu, da je v tem času več kot očitno vso svoje premoženje vključno z drago hišo in deležem v njegovem podjetju prenesel na svojo ženo. Še več, ta ista sodišča, ki mu dajejo finančne odpustke, mu kot stečajnemu upravitelju nakazujejo na desettisoče evrov nadomestil in nagrad. Po podatkih Erarja jih je na Antimo, Robert Biček s.p. v zadnjih treh letih prejel za kar 123.000 evrov. Tudi podane kazenske ovadbe zoper omenjenega še niso dočakale epiloga.

Goljufi, ki se s spretnim pravnim in finančnim žongliranjem izogibajo plačilu, so vedno bili in vedno bodo. A problem je, če sistem v državi to podpira. V Bičkovem primeru bi v glavah odločevalcev v tej državi že zdavnaj morala zagoreti rdeča lučka, a se to ni zgodilo. Nasprotno, država njegov »poslovni model« zapiranja dolgov celo podpira, saj mu je prav vlada prek slamnatega lastnika lani tako rekoč s popustom prodala njegov lastni dolg, a se to nikomur ne zdi problematično – ne ministrstvu za finance, ne vladi ne poslancem, ki so poročilo o tem pospremili brez razprave.

Vsakdo, ki kdaj državi česa ni pravočasno plačal ve, kakšno »grozilno« pismo pred izvršbo v takšnem primeru prejme navadni smrtnik, četudi gre le za drobiž. Dovolj premeteni pa se očitno vsem v posmeh lahko igrajo skrivalnice, medtem ko pristojni zatrjujejo, da jim nič ne morejo.

V Bičkovih primerih morda res ne gre za vrtoglave cifre, kakršnih smo vajeni v bančnih zgodbah, gre pa za zakonitost in poštenost. To je toliko bolj skrb zbujajoče, ker se želi Biček, ki je na sodišču v ta namen sprožil tudi delovni spor, vrniti na mesto upravljavca državnega premoženja pri SDH, kjer so ga prav zaradi domnevnega kršenja pravil dobrega in etičnega poslovanja v začetku lanskega leta odslovili. Tam pa se upravlja z milijardami evrov državnega premoženja.