Govor njenega življenja

Nemška beseda leta 2015 so »begunci«, kar ne preseneča ob dejstvu, da jih je v državi že več kot milijon. Če že ne bi izbrali nje, pa bi bil morda resni tekmec izraz »človekoljubni imperativ«, s katerim kanclerka Angela Merkel zdaj pojasnjuje odprtje nemških meja za begunce, ki so se konec poletja peš množično odpravili iz negostoljubne Madžarske.

Iztegnjena roka nesrečnežem, ki za prihod v Nemčijo in Evropo tvegajo svoja življenja, je s tega vidika videti skoraj kot kategorični imperativ velikega pruskega misleca Immanuela Kanta: delovanje v skladu z načeli najsplošnejšega zakona. Politiki pa seveda tudi v svojih najbolj filozofskih trenutkih razmišljajo o konkretnih ciljih in kanclerka je bila nedvomno zaskrbljena tudi za države Zahodnega Balkana, ki bi, če ne bi Nemčija odprla svojih vrat, verjetno druga za drugo pokleknile pod begunskim navalom – z Avstrijo in Slovenijo vred. To se še lahko zgodi, če se bo stampedo nadaljeval. Nemški notranji minister Thomas de Maizière ne izključuje zaprtja nemških meja in zavračanja beguncev, pa čeprav le v skrajni sili.

Nemčija že poskuša »občutno zmanjševati« njihovo število, a bo še naprej najprej stavila na skupne evropske rešitve, je na kongresu CDU v Karlsruheju zatrdila Angela Merkel – in na Evropo, ki bo tudi iz te krize izšla močnejša kot prej. To je fascinantna zahteva v letu, v katerem so teroristi napadli Pariz in je vojna v Ukrajini grozila samim temeljem evropske mirovne ureditve, ko smo doživeli še en izbruh grške evrske krize in na koncu še naval beguncev, kakršnega stara celina ni poznala vse od druge svetovne vojne. Celo Angela Merkel, ki že vse desetletje sooblikuje usodo Nemčije, Evrope in vsega sveta, pravi, da še ni doživela leta, kakršno je letošnje.

Krize, ki smo jih nekoč gledali po televiziji, zdaj dobesedno stojijo pred našimi vrati, kanclerka pa vseeno verjame, da bo Evropa zmogla, tako kot je še vedno našla rešitve za svoje težave, pa čeprav pogosto v zadnji minuti. A bo morala za to zavarovati svoje zunanje meje, postaviti na noge mednarodne organizacije za pomoč beguncem in se skupaj z drugimi lotiti tudi reševanja kriz v Siriji, Libiji, Afganistanu in drugod; v glavi se zvrti že od naštevanja vseh teh nalog. A je za kanclerko »Zmogli bomo!« del nove nemške identitete: Konrad Adenauer ni hotel le nekaj svobode in Ludwig Erhard ne le nekaj blaginje, Helmut Kohl pa ne cvetočih pokrajin le za eno ali dve vzhodnonemški deželi, je povedala – vsi ti velikani so zahtevali svobodo in blaginjo za vse. Strankarski kolegi, ki so kanclerko še pred kratkim ostro kritizirali, so ji v Karlsruheju ploskali dolge minute.

Njene besede pa zadevajo vse nas, saj so danes meje med notranjo in zunanjo politiko resnično vse bolj zabrisane. Celo večina beguncev, ljudi, ki so za seboj pustili vse, premore pametne telefone in lahko vidi, kako živijo drugi. Morda pa se prav v tem skrivajo nove perspektive? Vsaj nemška kanclerka verjame, da se moramo pogumno spopasti z izzivi globalizacije, in če bomo ukrepali prav, bodo priložnosti veliko večje od tveganj. Na koncu svojega govora, ki ga nekateri že imenujejo zgodovinski, pa je še enkrat navedla Konrada Adenauerja z besedami, da je bila evropska enotnost nekoč upanje in sanje, zdaj je nujnost. To spet ne velja le za Nemčijo, ampak za vse, ki se imamo za Evropejce.